Mama Zofa predstavlja: dokumentarni film Postaja ali daljše: Postaja Oče, Postaja Mama

Obdobje snovanja družine je zaradi svojih izzivov zelo primeren čas za premislek o uravnoteženi vlogi ženske in moškega v družini in s tem tudi v družbi. Analize prevladujočega sodobnega pojmovanja družine, očetovstva, materinstva, skrbi za dojenčke in njihove nege kažejo, da jih (še vedno) preči spolna delitev. Pa vendarle obstajajo številni dokazi, da je velika večina dejavnosti, ki jih zahteva starševstvo, edinstven preplet naravnega in kulturnega, ter da so veliko manj zaznamovane s spolom, kot je to videti na prvi ̶ »zdravorazumski« ̶ pogled. Ženske in moški so pri prevzemanju nove življenjske vloge očeta in matere vpeti med tradicionalne oblike delitve dela med spoloma v družini ter zahteve sodobnega življenja, ki te vzorce prehitevajo po levi in desni. Srečujemo se s številnimi stereotipi in tradicionalističnimi omejitvami, ki obema, moškemu in ženski, zamejujejo dostop v polnost starševskih vlog. Obenem pa tudi tempo potrošniškega življenja ne podpira kakovostnega družinskega življenja. Prav tako je jasno, da je navidezno svobodno življenje s številnimi izbirami pravzaprav zelo omejujoče pri resničnem prepoznavanju in razvoju osebnih darov, ki jih ima posamezni moški in posamezna ženska, in ki so najdragocenejše darilo otroku.

Problematika usklajevanja različnih življenjskih vlog ̶ na primer zasebnega in delovnega življenja, družinskega življenja in zaposlitve ̶ ne zadeva le žensk kot mater, pač pa tudi moške kot očete. Položaj žensk v zasebnem življenju se sicer spreminja, vendar je, kot opisujejo ženske, prav rojstvo otroka pomembna prelomnica, ki jih v resničnem življenju sooči s preostanki patriarhalne miselnosti. Podatki kažejo, da pri prehodu iz partnerskega življenja v družinsko življenje ženske ob intenzivnejši starševski funkciji prevzemajo več tradicionalno ženskih del v gospodinjstvu in sploh v skrbi za družino. Tako je pogosto tudi v družinskih skupnostih, kjer si partnerja pred rojstvom otroka precej enakopravno delita gospodinjska opravila. Tako ženske nemalokrat ugotovijo, da je v praksi skrb za družino v njenem najzgodnejšem začetku (še vedno) predvsem domena njihovega spola. Nekatere s presenečenjem ugotavljajo, da so se znašle v vzporednem svetu, kjer ob sodobnih izobraževalnih in kariernih zahtevah za oba spola vztrajajo spolno obeležena prepričanja o starševstvu, kot na primer, da je »skrb za otroke stvar žensk«.

Ob zakonskih ureditvah v Sloveniji in ob deklarativnem zavzemanju za enakopravnost spolov v zasebnem življenju in v družinskem življenju ter ob zaznanih spremembah je pomembno vprašanje, kateri procesi vodijo k dejanski enakopravnejši porazdelitvi obeh sestavnih delov družinskega življenja: obveznosti in radosti. Kaj drugi pričakujejo od nas, kaj nam družbene okoliščine omogočajo in kje nas omejujejo? Kaj želimo me same, mi sami? Pomembno je, da prepoznavamo tudi, katere prakse spodnašajo možnosti za uresničevanje kar se da svobodnega materinstva in očetovstva.

Kakšne so spremembe v miselnosti o starševskih vlogah in nalogah in kako se odražajo v vsakdanjem življenju družin? V sodobni družbi se pojavlja t. i. »novo očetovstvo«, ki je sprejeto z odobravanjem, morda pa o njem še nismo dovolj premislili. Ugotavljamo, da se je kultura očetovstva res spremenila, ali pa se je spremenilo tudi ravnanje očetov?

Med pomembnejšimi in opaznejšimi premiki je aktivnejša vloga, ki jo prevzemajo moški tako pri skrbi za dojenčke in otroke kot tudi pri gospodinjskih opravilih. Moški namenjajo starševstvu in tudi drugemu družinskemu delu in opravilom, povezanimi z družino, več časa. Podatki tudi kažejo, na primer, da je osem od desetih moških v Sloveniji navzočih ob rojstvu svojega otroka.

Za aktivnejšo vlogo očetov so pomembni tudi zakonski okviri, ki v Sloveniji precej natančno določajo posamezne vidike usklajevanja družinskega življenja in dela, omogočajo ustvarjanje razmer za (lažje) usklajevanje dela in družinskega življenja; večina ukrepov je spodbujevalne narave.

Že nekaj let imajo ženske in moški v Sloveniji možnost, da določen čas skupaj skrbijo za novorojenčka in ga negujejo in da si delijo skrb za dojenčka. Z možnostjo, da si moški vzame očetovski dopust, se je v Sloveniji povečalo aktivno sodelovanje očetov pri negi in skrbi za novorojenčka ali novorojenke v najzgodnejšem obdobju starševstva. Ugotavljamo, da sodobni očetje več časa namenjajo negi, varstvu in vzgoji otrok tudi kasneje. Še vedno pa so matere tiste, ki v večini primerov koristijo druge oblike dopustov, ki omogočajo skrb in nego dojenčka in skrb in nego bolnega otroka.

Ko današnji ženske in moški spregovorijo o svojih izkušnjah, pogledih, željah, frustracijah in strahovih, se nam razpirajo uvidi v bolj subtilne procese osamosvajanja žensk in spreminjanja moških vlog. Mama Zofa v filmu Postaja osvetljuje pričevanja posameznic in posameznikov, o tem, kako je postati mama in kako je postati oče. Z Zofo potujemo od svežih izkušenj matere dojenčka do ženske, ki se razgleduje po prehojeni poti, ko vstopa v zrelejša leta; prisluhnemo mami edinca pa tudi materi osmih otrok ter premisleku dveh očetov. Dragoceni so premisleki o doživljanju različnih vlog obeh spolov v nosečnosti, med porodom, o delitvi skrbi za otroka, delitvi dela v gospodinjstvu, skrbi za dom, porazdelitvi prostega časa za vsakega posebej, preživljanju skupnega prostega časa, o očetovskem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka, o razmerju med službo in skrbjo za družino, o zadovoljstvu ali nezadovoljstvu z dejansko delitvijo dela in veselja ter vzajemnostjo in sožitjem.

Mama Zofa sicer opaža, da delitev na zasebno, družinsko in javno sfero že dolgo ni več tudi delitev na ženske in moške. Vendar pa zaznava tudi, da to, kar je na videz že dosežena emancipacija žensk, še ni dokončana zgodba. Nekatere ženske čutijo, da smo določene vidike materinske vloge premalo premislili in da se je na poti emancipacije nekaj izgubilo. Kot bi bilo zamolčano in potisnjeno na stran nekaj, česar še ne znamo dobro poimenovati, še najbližje besede so »… da je današnje materinstvo žejno in lačno spoštovanja«, kot pravi ena od naših sogovornic, in bi moralo biti deležno posebnega varstva. Nekatere povedo, da v najzgodnejšem materinstvu čutijo predvsem potrebo po opori partnerja, nekaj kasneje pa njegovo aktivno so-starševstvo; druge želijo enakovredno sodelovanje moškega že na samem začetku.

Pogovor z Mamo Zofo o sodobnem starševstvu je tudi odkrita beseda o tem, da je materinstvo kot »ježa na valovih«, da gre za silnost ljubezen, kot si je nisi mogla niti predstavljati ̶ »Kako se tako močno zaljubiš v nekoga, ki ga poznaš tako malo časa!?« ̶ , pa tudi za jezo, utrujenost, neprespanost, včasih za občutke ujetosti in nemoči. Občutki krivde, da nis(m)o dovolj dobre matere, so znani skoraj vsaki. Biti mama pomeni negovanje povezanosti z otrokom in hkrati omogočanje njegove oddvojitve. Izzivi so razvojne posebnosti otrok, še posebne preizkušnje pa so povezane z boleznimi, kar zahteva soočenje z najglobljimi strahovi in vztrajno nego zaupanja.

Zaradi dolge zgodovine nesorazmerja moči med spoloma so za ženske še posebej ključna povezovanja med ženskam samimi, na primer med porodnico in babico. Za Zofo so še posebej presunljiva pričevanja o tem, kako danes ženske kot matere iščejo same sebe in kdaj zares prisluhnejo svojemu glasu, ki vabi v polnost življenja.

Moški govorijo o prepoznavanju dragocenosti trenutkov, ko slišijo novico, da bodo očetje, in se v njih zbudi potreba po »negi in varovanju« svoje partnerke, ko »ujamejo« svojega sina ali hčerkico ob rojstvu, ali ko so soustvarjalci »zelo živahnega družinskega življenja s tremi otroki in dvema posvojenima pasjima prijateljema«. In ko Mama Zofa razmišlja o turbo-tehnokratizaciji vsakdana in posledicah za družinsko življenje, sogovornik napoti k naravi, od katere se lahko spet naučimo preprostosti.

Mama Zofa ni pozabila, da so med nami ženske, ki izkušajo nasilje v družini, tudi v nosečnosti in takrat, ko imajo dojenčka. Njihova pot k življenju brez nasilja opozarja, kakšne zobe še danes kaže patriarhalno pojmovanje očetovske in materinske vloge, še vedno prisotno tudi v miselnosti nekaterih strokovnjakov v ustanovah, ki odločajo o družinskem življenju, s temi problemom smo se pri Združenju Naravni začetki pri svetovalnem delu že večkrat srečali. Cena, ki jo plačajo za svojo prostost kot ženske in matere, za to, da bi ostale zveste same sebi, je visoka; njihov glas pa še premalo odmeva.

Tako se v filmu ustavljamo na različnih postajah, pri pričevanjih posamezne matere in posameznega očeta, prisluhnemo njihovim pričakovanjem in upom, bolečinam in dvomom, preizkušnjam in radostim; opazujemo pestrost oblik družin in različnost posameznih vlog matere in očeta, brez posploševanja. Mama Zofa vabi k prepoznavanju dobrih rešitev, njihovi nadgradnji, želi si, da bi si zastavljali iskrena vprašanja in živeli ustvarjalne odgovore.

Ob tem pa Mama Zofa neguje hranljiva tla in presaja mlada drevesca ̶ kakor ena izmed mater, ko je spoznala, da je noseča, končno in prav zares ̶ da bodo dobro rasla. Ker, kot pravi druga sogovornica v filmu: » … zaupamo v življenje.«

Postaji na pot

Ob odločitvi za snemanje filma Postaja smo predpostavljali, da je ob zakonsko zagotovljenih možnostih za sodelovalno starševstvo treba zagotoviti tudi resnično osebno prepoznanje priložnosti, da se moški aktivno vključujejo kot očetje že v najnežnejši dobi otrokovega življenja tako v starševsko kot v družinsko življenje. Moški in ženske, ki pričujejo o svojih izzivih in rešitvah v lastnem starševstvu, gledalce izzove k premisleku o sebi in notranjih pogojih, ki jih oblikujejo kot starše. Pripomorejo, da gledalci in gledalke pogledajo vase, prepoznavajo neučinkovite vzorcev iz preteklosti in se soočijo z lastnimi izzivi, morebitnimi predsodki ipd.

Naša organizacija Združenje Naravni začetki je imela priložnost, da se ji na novo potrdi, kar smo slutili: današnji moški in ženske potrebujejo priložnosti za prepoznavanje sodobne problematike odnosov med spoloma in razvoj »orodij« za avtonomno in sodelovalno starševstvo. V prizadevanju za kakovostno družinsko življenje in osebni razvoj so pod velikimi kariernimi in ekonomskimi pritiski. Prav obdobje prehoda iz partnerskega v družinsko življenje je veliko premalo premišljeno.

Sodobno starševstvo je izrazito večglasje, na nas pa je, da opozarjamo na odkrite in prikrite stereotipe o moških in ženskih vlogah, o pojavih retradicionalizacije teh vlog, da krepimo glasove, ki pričajo o prednostih emancipacije žensk za oba spola, za družino in družbo; o tem, da je emancipacija žensk priložnost za moške, da se samouresničujejo tudi kot očetje.

Dr. Zalka Drglin