Mama Zofa predstavlja: dokumentarni film Naročje

Dejaven oče: prednost za dojenčka, za partnerko in zanj

Ko se rodi otrok, ga pričakata dve naročji za crkljanje in štiri roke za tisoče novih opravil

Sodobno starševstvo se odmika od tradicionalnih oblik in postaja izrazito pestro in večglasno. Tudi Mama Zofa opaža, da delitev na zasebno, družinsko in javno sfero že dolgo ni več tudi delitev na ženske in moške. Vendar pa zaznava tudi, da na videz že dosežena emancipacija žensk še ni dokončana zgodba. V vsakdanjem družinskem življenju še vedno odkrito in prikrito odmevajo stereotipi o moških in ženskih vlogah, o tem, kaj pritiče očetu in kaj materi. Obenem pa smo priča tudi poskusom retradicionalizacije teh vlog. Kakšne so spremembe v miselnosti o starševskih vlogah in nalogah in kako se odražajo v vsakdanjem življenju družin?

V sodobni družbi se pojavlja t. i. »novo«, »dejavno«, »aktivno« očetovstvo, ki je sprejeto z odobravanjem, a morda o njem še nismo dovolj premislili. Ugotavljamo, da se je kultura očetovstva res spremenila, pa se je spremenilo tudi ravnanje očetov? Med pomembnejšimi in opaznejšimi premiki je aktivnejša vloga, ki jo prevzemajo moški tako pri skrbi za dojenčke in otroke kot tudi pri gospodinjskih opravilih. Moški namenjajo starševstvu in tudi drugemu družinskemu delu in opravilom, povezanimi z družino, več časa. Zakaj je to pomembno? Kakšen pomen ima ta pojav za ženske? Je povezan z emancipacijo žensk?

Pri Združenju Naravni začetki se skozi dolgoletno srečevanje s pari, ki pričakujejo otroka in pri delu z mladimi starši, potrjujejo izhodišča našega dela:

- prvič, emancipacija žensk kot mater prinaša dobrobiti obema spoloma, otroku, družini in skupnosti;

- in drugič, emancipacija žensk je priložnost za moške, da se samouresničujejo tudi kot očetje.

Ob številnih pogovorih, na delavnicah in predavanjih se izkazuje za resnično, kar smo domnevali: današnji moški in ženske potrebujejo priložnosti za prepoznavanje sodobne problematike odnosov med spoloma in možnosti za razvoj »orodij« za avtonomno in sodelovalno starševstvo. V prizadevanju za kakovostno družinsko življenje in osebni razvoj so pod velikimi kariernimi in ekonomskimi pritiski. Prav v obdobju prehoda iz partnerskega v družinsko življenje je veliko vprašanj in izzivov.

Ob zakonskih ureditvah v Sloveniji in ob deklarativnem zavzemanju za enakopravnost spolov v zasebnem življenju in v družinskem življenju ter ob zaznanih spremembah je pomembno vprašanje, kateri procesi vodijo k dejanski enakopravnejši porazdelitvi obeh sestavnih delov družinskega življenja: obveznosti in radosti. Kaj drugi pričakujejo od nas, kaj nam družbene okoliščine omogočajo in kje nas omejujejo? Kaj želimo me same, mi sami? Pomembno je, da prepoznavamo tudi, katere prakse spodnašajo možnosti za uresničevanje kar se da svobodnega materinstva in očetovstva. Poglejmo pobliže.

Od tradicionalnih delitev med moško »etiko dela« in žensko »etiko skrbi« do sodelovanja med staršema

Če imamo ženske v svojem imaginariju tradicionalni, čez vse požrtvovalni, nase pozabljajoči lik, se je s tem dobro spogledati in preveriti, kako pa me želimo biti mame. In če je lik očeta, ki ga s seboj nosijo moški, čustveno oddaljen od dojenčka in majhnega otroka, je dobrodošel premislek o lastni očetovski vlogi. Pomembno je, da ženske in moški dobijo možnost, da se na novo naravnajo glede tega, kdo so in kakšni starši bi hoteli biti, kje so morda negotovi in kaj potrebujejo v tem trenutku, ko še pričakujejo, in kaj bodo potrebovali v prihodnje. Ko dobiš otroka, moraš na nek način odrasti, če še nisi, kar je zahtevna naloga. In vsi niso zares tega pripravljeni storiti, niti nismo vsi dobro »opremljeni« za starševstvo. Od žensk se to pričakuje, do moških pa je družba še vedno v povprečju bolj tolerantna. Še vedno se nekatere ženske potožijo, da imajo, odkar je dojenček v družini, na skrbi dva otroka, enega majhnega in enega velikega, poleg dojenčka torej partnerja, ki se vede, kot da je otrok le materina skrb. Na drugi strani pa so med nami moški, ki so se odločili za dejavno očetovstvo.

Ni starševstva brez odrekanja in usmeritve k drugemu, hkrati pa je izpolnjujoče življenje staršev dobra popotnica otrokom. Prej ko se bomo osvobodili stereotipov o očetih in materah, lažje bomo oblikovali svoje pristno starševstvo. Da bi nekdo postal dober starš, je pomembno tudi, da uresničuje svoje sposobnosti in darove: to, da si mama, pa hkrati tudi prevajalka ali veterinarka in da se ti dve identiteti ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta in omogočata polno življenje, ni zgolj izziv posamezni ženski, pač pa izziv družbi. In podobno velja za očete, biti dober zdravnik ali tolmač ne bi smelo pomeni, da se moraš odrekati dejavnemu očetovstvu.

Ko se otrok najavi, se za oba pričenja pot v starševstvo. Ženska resda nosi, rodi otroka, in ga pogosto tudi doji. Vse drugo, kar dojenček potrebuje za rast in za razvoj, pa se lahko naučita in počneta oba ̶ od kopanja, previjanja do uspavanja. V dobro otroka je, če se mu oba posvečata in se z njim ukvarjata.

Pred letom dni smo v doživljanje zgodnjega obdobja starševstva vstopili skozi pripovedi osmih žensk in dveh moških v intimnem ozračju dokumentarnega filma Postaja

Da bi bodočim staršem in staršem ponudili možnost refleksije in učenja iz izkušenj drugih, smo spregovorili s filmskim jezikom. Pred letom dni smo v doživljanje zgodnjega obdobja starševstva vstopali skozi pripovedi osmih žensk in dveh moških v intimnem ozračju dokumentarnega filma Postaja . S filmom smo razširili možnosti, da posameznik in posameznica prepozna priložnosti, da se moški aktivno vključujejo kot očetje že v najnežnejši dobi otrokovega življenja tako v starševsko kot v družinsko življenje. Moški in ženske, ki pričujejo o svojih izzivih in rešitvah v lastnem starševstvu, gledalce izzovejo k premisleku o sebi in notranjih pogojih, ki jih oblikujejo kot starše. Pripomorejo, da gledalci in gledalke pogledajo vase, prepoznavajo neučinkovite vzorcev iz preteklosti in se soočijo z lastnimi izzivi, morebitnimi predsodki ipd.

Mama Zofa v filmu Naročje (2017) osvetljuje pričevanja posameznikov o tem, kako je postati oče

V letu 2017 pa smo poglobili raziskovanje sodobnega dejavnega očetovstva v Sloveniji: kako očetje doživljajo svojo vlogo; kaj počno v gospodinjstvu, kako se posvečajo dojenčku, kako usklajujejo različne življenjske vloge, še posebej zaposlitev in družinske obveznosti. V dokumentarnem filmu Naročje se srečamo z očeti, ki so pripravljeni podelitvi svoje doživljanje in izkušnje očetovstva v času nosečnosti, poroda in v najzgodnejših letih družinskega življenja. Ko današnji moški spregovorijo o svojih izkušnjah, pogledih, željah, frustracijah in strahovih, se nam razpirajo uvidi v bolj subtilne procese spreminjanja moških vlog.

Sedem dejavnih očetov opravlja različne poklice: med njimi so tudi ekološki kmet, podjetnik in likovni umetnik. Eden je prvič postal oče še kot študent, spet drugi veliko kasneje. Z Zofo potujemo od svežih izkušenj očetov dojenčka do očeta otrok v osnovnošolskih klopeh, prisluhnemo očetom edinca in edinke pa tudi takemu s štirimi otroki.

Usklajevanje plačane zaposlitve in družinskega življenja

Za aktivnejšo vlogo očetov so pomembni tudi zakonski okviri, ki v Sloveniji precej natančno določajo posamezne vidike usklajevanja družinskega življenja in dela, omogočajo ustvarjanje razmer za (lažje) usklajevanje dela in družinskega življenja; večina ukrepov je spodbujevalne narave. Že nekaj let imajo ženske in moški v Sloveniji možnost, da določen čas skupaj negujejo novorojenčka in si delijo skrb zanj. Z možnostjo, da si moški vzame očetovski dopust, se je v Sloveniji povečalo aktivno sodelovanje očetov pri negi in skrbi za novorojenčka ali novorojenke v najzgodnejšem obdobju starševstva. Ugotavljamo, da sodobni očetje več časa namenjajo negi, varstvu in vzgoji otrok tudi kasneje. Še vedno pa so matere tiste, ki v večini primerov koristijo druge oblike dopustov, ki omogočajo skrb in nego dojenčka in skrb in nego bolnega otroka.

Po zadnjih podatkih v Sloveniji kar osem očetov od desetih uporabi očetovski dopust (del, za katerega država zagotavlja finančno nadomestilo); v veliko manjši meri pa očetje koristijo starševski dopust, ali, kot še danes poljudno rečemo, »porodniški dopust« oziroma dopust za nego in varstvo otroka namesto žene. Zato je pomembno razumeti pogoje in razloge, ki na individualni ravni pripeljejo do takih odločitev. Osvetli jih na primer eden od sodelujočih očetov, ki se je odločil za ta korak, in prikaže dvome, s katerimi se je srečeval. Spoznamo tudi moškega, ki bo po izteku porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka ostal doma in skrbel za otroka (ki ne gre v vrtec), partnerka pa bo šla v službo; kar je v Sloveniji precejšnja redkost. V filmu sta tudi osvetljena pomena razumevajočega delovnega okolja ter »družini prijaznega« delodajalca.

Očetje v našem filmu so izrazito zadovoljni, da obstaja možnost, da so najzgodnejše dneve z dojenčkom doma, izražajo čisto konkretne prednosti te skupne navzočnosti ob novorojenčku – podpora ženski po porodu in njena razbremenitev, skrb zanjo in za novorojenčka, možnost učenja veščin in sodelovanje pri negi dojenčka pa tudi spoznavanje z njim – in celo predlagajo podaljšanje očetovskega dopusta.

Praktični vidiki skrbi za dojenčka: Ko joka novorojenček, je (tudi) očetovo naročje izjemno dragoceno

Očetje v filmu praktično sodelujejo s partnerko pri skrbi za dojenčka. Tako se izkušnjam zgodnjega materinstva, o katerih so si ženske pripovedovale kot o čudovitih kot tudi presunljivo težkih trenutkih, pridružujejo doživljanja moških, ki se dejavno vključujejo v najzgodnejšo skrb za novorojenčka. Ta skrb je povezana z nujo po hitrem pridobivanju praktičnih veščin, kot so zamenjava polulanih in pokakanih pleničk ter pobruhanih oblačilc ali iskanju ustreznih položajev, da otroček »podre kupček« ̶ matere po naravi za ta opravila niso nič bolje »opremljene« kot očetje.

»Bedenje pri otrocih sva si z ženo delila,« pravi oče v filmu, »aktiven želim biti tudi pri tem, da ponoči vstajam, hotel sem biti z njim in tudi pokazati ženi, da pri skrbi za otroka ni sama.« Povezano je tudi s pripravljenostjo, da se naučiš prepoznati dojenčkove potrebe ter z veščinami njihovega zadovoljevanja. Gre za izjemno obdobje, ki je lahko, če je mama sama za dojenčka, tudi obremenjujoče: »Če gre za eno, dve, mogoče tri neprespane noči, je še v redu. A potem ti že telo govori, da je preveč, postaneš siten in se moraš odmakniti. Če sva si to breme razdelila, je bilo veliko veliko lažje,« nadaljuje očka, ki poudarja pomen sodelovanja med staršema v obdobjih z dojenčkom povezane nespečnosti.

Sodelujoči moški poprimejo tudi za gospodinjska dela, ki se s prihodom dojenčka v družino krepko namnožijo; takrat je skrajni čas za dogovor o porazdelitvi med oba. Izjemnega pomena je resnično sodelovanje obeh pri najrazličnejših delih – kot je izpostavil eden od sodelujočih: »Ko si oče, si oče od začetka, od drekcev do vzgoje.«

Dragoceni so premisleki o doživljanju vlog obeh spolov v gospodinjstvu, skrbi za dom, porazdelitvi prostega časa za vsakega posebej, preživljanju skupnega prostega časa, o negovanju partnerskega odnosa, o pomenu oblikovanja prostora med dvema za otroka, kakor pove eden izmed očetov: »Odnos med nama se je spremenil v toliko, da sva zdaj oba zaljubljena v tamalega.«

Notranji procesi pri očetovstvu: od spoznanja o novi očetovski vlogi do navzočnosti ob porodu

Vemo, da številne nosečnice v času, ko se v njih razvija otrok, bolj ali manj zavestno raziskujejo svoje lastno doživljanje materinstva, ko so bile še deklice, in vzpostavljajo materinski odnos do otroka, ki ga nosijo. Podobni procesi se dogajajo pri moških, ki podoživljajo lastnega očeta in izkušnje z njim. Še generacijo nazaj so bili očetje veliko manj navzoči v življenju otrok, kot pravi eden izmed sodelujočih: »Spomnim se vsakega takega trenutka; na primer, ko mi je oče naredil masko za pusta.« Spreminjanje te podobe in udejanjanje drugačne pa je zahteven proces.

Moški govorijo o trenutkih, ko so slišali novico, da bodo očetje, o prelomnih uvidih, ko se je njihov pogled na to, kaj je zares pomembno v življenju, spremenil. Pomemben vidik je tudi soočenje z izzivi zagotavljanja pogojev za družinsko življenje, preizpraševanju tradicionalne vloge moškega kot skrbnika ali »prinašalca denarja« ali tistega, ki naj zagotovi »lep dom in še lepšo fasado«. Izjemne spremembe so zgodile tudi na področju vključevanja moških v zdravstveno skrb v nosečnosti, na primer skupno obiskovanje šole za bodoče starše, za katero eden od njih pove, da ni bila kaj prida uporabna. Drugi izpostavijo tudi nujo, da moški aktivno sodeluje in podpre partnerko pri izbiri ustreznega porodnega okolja in porodne pomoči po »njeni meri«, torej pomoči, ki naj bi kar se da ustrezala njenim potrebam. Izstopajoče so tudi pripovedi o navzočnosti pri samem rojstvu otroka, ki predstavlja izjemno doživetje, v nekaterih vidikih tudi izkušanje nemoči, na primer ob porodnih bolečinah ljubljene osebe. Podatki kažejo, na primer, da je osem od desetih moških v Sloveniji navzočih ob rojstvu svojega otroka; in nujno bi bilo, da bi njihov vidik v zdravstvu bolj upoštevali – na primer s krepitvijo vsebin, ki bi bile v šoli za bodoče starše specifično namenjene prav njim, z omogočanjem sobivanja očeta, dojenčka in matere po porodu v porodnišnici v vseh porodnišnicah ipd.

Videti je, da je ob sicer družbeno pozitivno sprejetem pojavu dejavnega očetovstva še mnogo premalo pozornosti namenjene specifičnim potrebam moških, ki postajajo očetje. Dejavni očetje na primer pogrešajo organizirane možnosti, da bi med sabo izmenjali izkušnje in razreševali dileme. Pomemben vidik starševstva je tudi redefiniranje razmerij v paru, med svojci, v širši družini ̶ »… tudi z ostalimi člani družine smo se bolj povezali« ̶ in med prijatelji, ter med zasebnim, družinskim in družbenim, iskanje ravnovesja med prejemanjem podpore in pomoči pri starševstvu ter med »nadzorom« in »urejanjem« s strani formalnih in neformalnih institucij.

V filmu Naročje postanemo pri različnih izzivih zgodnjega očetovstva, razmišljamo s posameznimi očeti, prisluhnemo njihovim pričakovanjem in upom, bolečinam in dvomom, preizkušnjam in radostim; opazujemo pestrost oblik družin in različnost posameznih očetovskih vlog, brez posploševanja. Mama Zofa vabi k prepoznavanju dobrih rešitev, njihovi nadgradnji, želi si, da bi si zastavljali iskrena vprašanja in živeli ustvarjalne odgovore.

Znanstveni izsledki potrjujejo, kar nam pove izkušnja in premislek: za kratkoročno in dolgoročno kakovostno družinsko življenje je aktivno in sodelovalno starševstvo v najzgodnejšem obdobju otrokovega življenja izjemno pomembno.

Kaj pomeni torej filmski zapis o sodobnem dejavnem očetovstvu v Sloveniji? S pripovedjo o izkušnji očetovstva o tem, kako je biti dejavni oče, se vsakokrat znova odpira prostor premisleka in refleksije o lastnem starševstvu. Film ima posebno vrednost tudi kot svojevrstni dokument časa, saj lahko tako kot dokumentarec Postaja služi proučevanju in raziskovanju, in kot sredstvo v vzgojno-izobraževalnih procesih. Je dragocen pripomoček za odpiranje živih pogovorov. Gre za spodbude mlajšim generacijam, da bodo živele sodelovalno starševstvo in razvijale ter krepile nove oblike sožitja med moškimi in ženskami.

Film Naročje je posvečen očetom.

Dr. Zalka Drglin