Drage in dragi; 

v tem čudovitem svežem dopoldnevu sem si zaželela z vami podeliti, kar je objavila Mladina v zadnji številki, datirani 22.04.2011: 

V pogovoru z gospo Zoro Konjajev, zdravnico pediatrinjo, ki se je po drugi svetovni vojni posvetila med drugim tudi skrbi za nedonošenčke – bila je vodja službe za neonatologijo v Ljubljani – sta se z Marjan Horvatom med drugim dotaknila trenutnih razmer v zdravstvu. 

Iztočnica (str. 68-69) M. Horvata se glasi: »Danes zdravniki tožijo, da so razmere v zdravstvu nevzdržne. Nekateri se odločajo za pot v tujino. Kako vi vidite te razmere? Je res tako hudo?« 

Gospa Zora Konjajev odgovarja: »Take ureditve, kot je bila v socializmu, v kapitalizmu ne moremo pričakovati. Sprememba sistema je vnesla veliko nejasnosti v zdravstveno organizacijo. Poleg tega pa smo bili vseskozi priča praksi, da je vse iz socializma, četudi je bilo sijajno, treba rušiti, uničiti. Imeli smo urejeno otroško zdravstveno varstvo na visoki ravni, vsi otroci so bili vanj zajeti, precepljeni, pregledani in ob najmanjših odklonih smo se lotili zdravljenja.Čudili so se nam v svetu, ker 90 odstotkov žensk rojeva v porodnišnici. Hkrati pa mi je bilo že zdavnaj jasno, da se bo trend rojevanja v porodnišnicah obrnil. Ko sem omenila dr. Novaku, da bo prišel čas, ko bodo žene spet rojevale doma, je bil začuden. To naj bilo namreč odmik od stroke.« /krepko sem označila jaz/

M.Horvat: »Če ste to rekli pred desetletji, se je zares slišalo nenavadno.«

Z. Konjajev: »Lahko bi rekla, da je rojstvo doma, v domačem krogu, najvišja oblika poroda. Sama sem v praksi spoznala, kako pomemben je stik porodnice z domačim okoljem. Na oddelku za nedonošenčke sem uvedla obiske staršev in božanje nedonošenih otrok pod pogojem, da so si starši krepko umili roke. Starši tega nismo mogli verjeti. Prej so jih lahko gledali le skozi dvojno šipo.Tako nedonošenček nekaj mesecev ni imel stika s starši, ker so se bali, da ga bodo starši okužili. Morate vedeti, da mati za otroka ni nevarna. Ko otrok potuje skozi porodni kanal, se okuži z vsemi njenimi klicami, saprofiti, tam sta blato in urin, toda matu mu da v svojem kolostrumu in še prek prek placente protitelesa za te klice. Te klice zanj niso nevarne. Nasprotno. Zaželeno je, da ima gola mati golega otroka ob sebi, ker te klice, ti saprofiti, pomagajo otroku, da prve mesece razvije imunski sistem. Nevarno za novorojenčke je osebje klinike in bolnišnice. Vsi nosijo stafilokok v nosu. Vsi. Oni okužijo.«

Natančno opazovanje življenjskih procesov in poglobljeno razumevanje vodi k razločevanju, kaj je pomembno in kaj je manj pomembno. Ko sem pisala prispevke za publikacijo Pozabljena polovica, sem se srečala z nekaterimi zdravnicami, ki so pomembno prispevale k razvoju medicinske znanosti in praks. Po drugi svetovni vojni je bila smrtnost novorojenčkov v Sloveniji zelo visoka, umrla sta več kot dva od sto živorojenih otrok. Suhoparni podatki o umrljivosti novorojenčkov le približno nakazujejo posledice težkih časov in razmer, v katerih so se porajali otroci. Na začetku svoje strokovne poti se je z njimi vsakodnevno soočala mlada zdravnica Božena Sernec Logar, ki danes velja za ustanoviteljico in utemeljiteljico neonatologije v Sloveniji. Takrat se je razvoj skrbi za nedonošenčke usmerjal v rabo inkubatorjev, ki so bili v začetku leseni, imeli so žarnico za ogrevanje in termometre; otrok je imel glavico zunaj te kletke, hranili so jih po pipeti; kasneje pa vedno bolj izpopolnjeni. No, že v prispevku gospe Konjajeve vidimo, kako se je razumevanje potreb novorojenčka dopolnjevalo in spreminjalo. V lanskem letu, 2010, sem na strokovnem srečanju na Pediatrični kliniki govorila o velikem pomenu kengurujčkanja življenjsko stabilnih nedonošenčkov 24h, kar pomeni, da so pri mami ali očetu čim več in čim dalj, v tesnem telesnem stiku, koža s kožo, kjer otroček vonja svojo mamo, sliši, kar je malce drugače slišal v maternici in se ziba v skladu z materinim telesom, kjer mu je ravno prav toplo – dokazani so številni pozitivni učinki take bližine za zdravje in dobro počutje nedonošenčka in mame.

Predvsem gre za to, da bi poudarili, kako pomembno je v medicini podpreti in omogočiti tisto, za kar je v biološkem smislu dobro poskrbljeno – in tesna telesna bližina mame (in očeta) je za zdravje in razvoj novorojenčka ključna. In taki premiki v praksah, kot jih opisuje gospa Konjajeva in ki so dogajajo tudi tu in zdaj, so pomembni tako v skrbi za nedonošenčke kot za vse druge dojenčke; pomembni so za porodnice in družine nasploh.

Takole zaključujem na ta praznični dan s prenovljenim zaupanjem, da so naše (z)možnosti za iskren premislek in spreminjanje praks še veliko večje in veliko bližje, kot smo morda verjele prej.

In veste, zdaj tečem pogledat, kako se prek Golovcu zeleni nebo, polno mladih bukovih listov.

dr. Zalka Drglin, ženske študije

transakcijska analitičarka - svetovalka