<p>
Na poti v ne-bo? Delimo nebo s pticami, ne s šibrami
Prav v dnevih, ko se ženijo ptički, smo se seznanili s pobudo Lovske zveze Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije in Erico d.o.o. za širitev lovnih vrst ptic in drugih živali, med njimi so celo ogrožene vrste kot so sloka, kreheljc, kozica, jerebica in šakal, za podaljšanje lovnih dob in za opustitev lovopusta, na primer za merjasca in pižmovko ter za razširitev rabe pasti. Pridružujem se pozivom (med drugimi tudi Društva za opazovanje in proučevanje ptic z odlično utemeljenim dokumentom) Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, da v celoti zavrne to nečednost.
Predlog s prekodiranjem izrazoslovje iz naravovarstva zavaja: Tako govori o vrsti kot »obnovljivem naravnem viru« in zanemarja pomen posameznika. Nepošteno je, da individualnost priznavamo sebi in domačemu psu, spregledujemo pa, da je tudi vsaka prosta žival posebna in je ni mogoče pojmovati kot zamenljivi primerek svoje vrste, najsi gre za lisico ali pa nutrijo – sami zase nista obnovljivi naravni vir. Pogosto so vrstnice v bolj ali manj zapletenih medsebojnih odnosih, smiselno povezane v trop kot volkovi ali v jate kot mlade vrane, medtem ko druge gnezdijo. Nekatere živijo v družinskih odnosih, tako na primer volk in volkulja vztrajata v trajnem partnerstvu. Ustreljeni je prav poseben posameznik/-ica, ki ga kot takega poznajo in priznavajo tudi druge živali; s tem se naluknja mreža njihovih medosebnih navezav. Lovski izraz »odvzem iz populacije« prikrije izrazito etično problematične razsežnosti uboja (umora?), ki smrtno zadene žival samo, prizadene pa tudi njene svojce. Podobno omenjena pobuda z izrazi kot »upravljanje z«, »trajnostna raba« zlorablja uveljavljene naravovarstvene pojme, saj slednje izhaja iz spoštovanja življenjskih oblik in postavlja pod vprašaj samooklicanost človeka za vladarja sveta. Jezikovnih mahinacij je še nekaj (»usmrtitev na human način«), ne manjka slabo argumentiranih trditev ter logično šibkih razlag. Za ilustracijo: zakaj naj bi bila predlagana vrsta pasti humanejša? Po predlogu zato, ker se ujeta kuna hitro umiri in prihod lovca počaka zvita v klobčič, ki jo usmrti z malokalibrskim orožjem. Na ta način da bo lov s pastmi postal bolj sprejemljiv »tudi za širšo javnost«?! Morda bi bilo še bolj všečno, če bi dodali, da jo vprašajo o želji glede zadnje večerje?
Če zares prisluhnemo živalim, se poučimo o gromozanskih težavah, ki jih imajo zaradi prevladujočega človeškega vse-kar-leze-in-gre-izkoriščajočega načina življenja, o trpljenju in grozovitih smrtih, namerno povzročenih ali razumljenih kot »kolateralna« škoda, nastala zaradi koristi, ki jih imamo ljudje na njihov račun. V konfliktih med ljudmi in nečloveškimi živalmi potrebujemo mediacijo, ne pa pregona šibkejših in obsodbe na pogin. Tako je treba ravnati ob škodah na poljih zaradi divjih prašičev, ob zagatah s kormorani, tegobah s prevrtanimi bregovi zaradi rovov pižmovk in nutrij in tako dalje. Zaznane probleme je treba raziskati in odgovoriti nanje z ustvarjalnimi rešitvami, ki temeljijo na poznavanju dejanskih okoliščin in izkušnjah, predvsem pa na premisleku o dobrobiti vseh vpletenih, s posebno pozornostjo do šibkejših in deprivilegiranih. Kjer se ni moč izogniti omejevanju dobrega živali, mora ukrepanje izključevati možnost nesorazmernega poseganja v njihova življenja ali povzročanje neupravičenega trpljenja.
Bistveno pa je: treba je preprečiti vsakršno legitimizacijo dejanj, pri katerih obstaja utemeljen sum, da gre pravzaprav za preganjanje ali ubijanje živali iz užitka, zabave ali športa. Nasilje ni dopustno, ne nad ljudmi ne nad živalmi, in te univerzalne prepovedi lovci niso odvezani. Žal še danes nekatere lovske družine sodelujejo pri vzreji fazanov in prepelic, ki jih nato za dan ali dva spustijo v divjino, kjer jih nevajene prostosti postrelijo; s svojo nagačeno smrtjo poplačujejo gradnjo lovskih domov in škodne zahtevke.
Zaskrbljujoče je ščuvanje javnosti proti živalim z ustvarjanjem koristno lažnih podob – na primer podpihovanje napačnega mnenja o sivih vranah, teh izjemno bistrih in igrivih pticah z visoko razvitim čutom za socialno življenje, češ da kot plenilke gnezd manjših ptic ogrožajo njihov obstoj, ali kvazi-strokovno utemeljevanje potrebe po »upravljanju s šakalom« zaradi domnevne škode na drobnici v prihodnosti, pri tem pa mu očitati pritepenost. Določene živalske vrste širijo svoj življenjski prostor ali pa so ga prisiljene ožiti, pri čemer igra pomembno vlogo človeško zaseganje naravnega prostora.
V nekaterih državah so pravila glede lova ohlapnejša, pa zato naredimo še najbolj prav, da pri nas ne dopustimo spusta v posurovelost niti za malo in smo tako veliko ptičje zavetje. Okrepimo torej raje varovanje narave in s tem (p)ostanimo zgled, razvijajmo ekološki turizem, otrokom zagotovimo, da svoj primarni čut do živih bitij ohranjajo in poglabljajo v vsakodnevnem stiku s kar se da pristno naravo, omogočimo si jo doživljati v neokrnjenem miru, kjer živali bivajo brez groženj v zraku. Kaj pa žival ve, na koga so streljali?
Tisti med lovci, ki razvijajo aktivno varovanje narave, so pred odločitvijo: ali nasilneže iz svojih vrst povabiti k drugačnemu delovanju in preoblikovati svojo skupnost ali pa lovstvo zapustiti in ohraniti čistost lastnih rok.
Poseči v življenje drugega bitja je dejanje, za katerega smo odgovorni, še bolj pa za nepovrnljivo gesto, če kdo zaradi tega jemlje konec. Ko predstavnik človeške vrste vzame življenje liski in je to družbeno in zakonsko sprejemljivo, potem smo soodgovorni; če pristajamo, se Kosovelov pretanjeni droben curek krvi kraške brinovke potoči čez nas. In zato: v mojem imenu ne. Modrino neba želim deliti s pticami, ne s šibrami, od katerih ene ptičice obležijo, druge pa zaradi nespoštljivega vedenja v skupnem in edinem domu trpijo ali splašene odlete.

dr. Zalka Drglin,
Objavljeno v Sobotni prilogi, 13. aprila 2013, str. 31.</p>