Pred bralcem je navidez drobna knjižica z vsebino, ki se ga bo najbolj dotaknila takrat, kadar bodo njegovi otroci v hudi življenjski stiski, ali pa jim celo ne bo več pomoči, in se bo treba pripraviti na smrt. Skoraj na nobeno stvar v življenju ni človek tako nepripravljen kot prav na hudo bolezen ali smrt otroka. Ali sploh smemo govoriti o pripravi na smrt, se vprašamo? V dolgih letih službovanja v enotah za intenzivno zdravljenje otrok, kjer se vrsta bolezni tragično konča in otroci umirajo, se se srečeval doma in v tujini z žalujočimi in prizadetimi starši različnih navad in kultur. Vedno bolj sem prepričan, da je ne samo pogovor o bolezni, ampak tudi o umiranju in smrti otroka nujno potreben, ker ne lajša samo teže trenutka staršem, ampak gladi tudi pot odnosov med zdravnikom, zdravstvenimi delavci in hudo prizadetimi svojci.