Ko je bila znanost že popolna gospodarica življenja, so se začele pojavljati prve feministične problematizacije njenih osnovnih postopkov in najglobljih temeljev. Iluziji domnevno objektivnega, nezainteresiranega in odmaknjenega pogleda so postavile nasproti umeščeno vednost, parcialno perspektivo in "politiko lokacije". Najpomembnejša in z oblastnimi razmerji najintenzivneje investirana domena je seveda domena samega telesa, v prvi vrsti in predvsem ženskega telesa, vse do aktualnih nadzorovalnih praks, ki jih še vedno podpira ali celo predpisuje sama Svetovna zdravstvena organizacija.

V knjižnem prvencu Zalke Drglin, ene izmed prvih doktoric ženskih študij in feministične teorije na Univerzi v Ljubljani, se odpre pred nami skrbna in minuciozno izpeljana analiza cele palete oblastnih razmerij: od uravnavanja vsakdanjega življenja nosečnic preko "običajnega" poroda v porodnišnici, umeščenega v široko polje najrazličnejših ritualov in praks, do mnogoterih sidrišč ideologizacije v obdobju dojenja in poporodne depresije. Sprememba perspektive, za katero je videti, da sprva le nekoliko zamakne sliko, tako počasi postane prava in odločilna sprememba figure and ground.

Ob natančnem pregledovanju medicinskih diskurzov in institucionalnih praks nam knjiga prinaša tudi niz konkretnih rešitev, pobud in predlogov za izboljšanje, ki jih bo mogoče v sorazmerno kratkem času implementirati v institucionalno obravnavanje nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri nas.

Epistemološki novum, ki je na ta način dopolnjen s kompendijem konkretnih predlogov za spremembe in seže vse do demokratizacije vsakdanjega življenja, tako zaokroži raziskavo, ki je hkrati "temeljna" in "aplikativna" v najboljšem pomenu besede. Vse do zadnje poteze se vpisuje v novo, reflektirano tradicijo (feminističnega) rezoniranja, hkrati pa je napisana v pronicljivi tradiciji humanistike, ki povezuje konceptualno konciznost z družbeno-kritično refleksijo in odpira niz plodnih perspektiv za prihajajoči rod in prihajajoče "rodove".