Je pomembno, kje (se) rodimo? Res ne govorijo o zapiranju porodnišnic?
ponedeljek, 7. Februar 2011
Drage in dragi,
objavljamo odziv na aktualno dogajanje, povezano s predlogi sprememb na področju, ki nas vse zadeva: kje bo v prihodnosti organizirana porodna pomoč v Sloveniji.
Ljubljana, februar 2011
Izjava za javnost
Rojstna hiša po meri človeka. Je pomembno, kje (se) rodimo?
»Zavolj nedolžnih otročičev,
objavljamo odziv na aktualno dogajanje, povezano s predlogi sprememb na področju, ki nas vse zadeva: kje bo v prihodnosti organizirana porodna pomoč v Sloveniji.
Ljubljana, februar 2011
Izjava za javnost
Rojstna hiša po meri človeka. Je pomembno, kje (se) rodimo?
»Zavolj nedolžnih otročičev,
zavolj porodnih žen.«
ljudska
Kje si rojen/-a – mar ni to vprašanje, ki presega goli geografski podatek in prikliče odgovor o domu in pokrajini, kjer koreninimo, o jeziku, o prvi skupnosti, iz katere vstopamo v svet?
Na slovenskem so ženske vse do petdesetih let dvajsetega stoletja večinoma rojevale doma, na slami v hlevu ali ob peči ali v postelji, če so bile premožne; hiša je poznala človeški ciklus rojevanja in umiranja čisto od blizu; osnovna laična in strokovna porodna pomoč je prihajala iz ženskih skupnosti in s strani babic, ki so bile neposredno vpletene v njihovo življenje. Obiskovanje rojstnih hiš tistih, ki so pomembno zaznamovali našo kulturo, pomeni vstopanje v (p)osebne prostore in povezovanje z zasebnimi svetovi, ki so jih sooblikovali s svojo svetlobo in temo, ubornostjo ali ubranostjo, domačnostjo ali tujstvom. Posamezna rojstna hiša odpira uho za tek tiste edinstvene zibke in vabi k otipu platna, ki je novorojenčka prvič ovilo. Ne gre zgolj za stik z materialno zapuščino, gre za govorico žive dediščine, ki nas vpeljuje globlje v slovensko kulturo.
S premikom porodov v bolnišnice porodne pomoči na primarni ravni tako rekoč ni več, ostalo je zgolj štirinajst rojstnih hiš – porodnišnic in ginekološko-porodniških oddelkov. Dve največji sta terciarnega tipa, njuna značilnost je zagotavljanje skrbi tudi za najbolj tvegane in zapletene primere, in vanju pogosto že proti koncu nosečnosti usmerjajo tiste s povečanim tveganjem iz cele Slovenije. Hkrati pa v teh bolnišnicah pomagajo tudi pri nezapletenih porodih, kar je povezano z dodatnimi izzivi delitve in organizacije dela zaradi različnih potreb in prioritet. Kot kaže, so nekatere porodnišnice, še posebej tiste male, bolj povezane s svojim okoljem in prebivalci, to je kakovost, ki je ne kaže podcenjevati.
Že dalj časa se pojavljajo nepopolne informacije o načrtih za racionalizacijo mreže porodnišnic. V dostopnih dokumentih se govori dobesedno o »ukinitvah« nekaterih porodnišnic. To bi pomenilo še večjo centralizacijo porodov v nekaj bolnišnicah s povečanim številom rojstev, čeprav zdravstveni strokovnjaki v njih opozarjajo na zgornje meje obremenjenosti, ki jih že danes presegajo; daljša potovanja nosečnic na preglede tik pred porodom, porodnic ter vzporedno s tem njihovih bližnjih, partnerjev in starejših otrok, ki bi jih obiskovali po porodu. Določen delež žensk, njihovih otrok in družin bi bil prikrajšan za prednosti poroda v porodnišnici blizu domačega kraja. Javnost se je odzvala z oblikovanjem civilnih iniciativ, skorajda hkrati pa so se žal že pojavili tudi poskusi njihove diskreditacije.
Nujno je preseči dihotomijo, ki sili k (nemogoči) izbiri med »našo« in »dobro usposobljeno« porodnišnico. To pa je mogoče zgolj z aktivnim, odgovornim in medsebojno spoštljivim sodelovanjem med uporabnicami in uporabniki ter strokovnjaki pri oblikovanju in spremljanju sistema za zagotavljanje kar najboljših pogojev rojevanja s ciljem zagotoviti primerno, kakovostno, učinkovito in varno zdravstveno oskrbo ženske in otroka, o čemer pišemo v dokumentu Porodna pobuda Odlična obporodna skrb.
Vprašati se moramo: Kakšno porodno dediščino bomo oblikovali za prihodnje rodove? Kaj bomo opustili – ob zavedanju, da je težavno ponovno vzpostaviti, kar bi bilo razpuščeno brez natančnega premisleka? Kaj bomo prenavljali? Kaj bomo na novo uvedli?
Pred spreminjanjem sistema je treba ugotoviti ključne problematične oziroma šibke točke posameznih porodnišnic, ki bo temeljila na presoji kakovosti po sodobnih kriterijih, ki vključujejo strokovne, kadrovske in organizacijske vidike, kakovost medicinske opreme in rezultate dela; v oblikovanje kriterijev mora biti vključena zainteresirana javnost. Ta tudi že nekaj časa poziva, naj bodo rezultati posameznih porodnišnic javno dostopni, kar bi omogočilo tudi informirano izbiro uporabnic in uporabnikov.
Prav tako bi morali ugotoviti prednosti posameznih porodnišnic. Poglobljen, celovit, pristen človeški stik med zdravstvenim strokovnjakom in uporabnikom je ključni element zdravljenja na različnih področjih medicine, pri porodu pa je ta še pomembnejši in bistveno prispeva k dobrobiti ženske, dojenčka in družine. Male porodnišnice se lažje približajo specifičnostim uporabnic in uporabnikov in potrebam lokalnih skupnosti, imajo vzvode za vzpostavljanje pogojev za neprekinjeno skrb za posameznico v nosečnosti, med porodom in po njem, za individualizirano skrb ene babice za eno porodnico, kar se ponekod že poskuša uresničevati. Male porodnišnice so lahko dragoceno jedrišče, kjer strokovnjaki v sodelovanju z uporabnicami razvijajo dobre prakse porodnih pomoči, kjer je v središču fiziologija poroda in ki dokazano prispevajo k kratkoročnemu in dolgoročnemu zdravju žensk in otrok. Postanejo lahko model za prenašanje izkušenj in znanj v stvarnost drugih okolij. Tako bo mogoča zgostitev posameznih kvalitet v novo, presežno vrednost ne le za posamezne regije, pač pa za celotno Slovenijo, ki bi si lahko zastavila izziv, da postane zgled za druge države Evropske unije.
Ohranjanje in razvoj ustreznega znanja in spretnosti za prepoznavanje, pomoč in zdravljenje zapletov in redkih primerov zahtevata specifične rešitve, kar predstavlja aktualen problem različnih specialnosti v zdravstvenih poklicih, ne le v porodništvu in babištvu. Velike porodnišnice, še posebej terciarnega tipa, pomenijo zgostitev tovrstnega znanja in spretnosti in ponujajo potencial za izobraževalne in »osvežitvene« treninge.
Zagotavljanje varnosti in učinkovitosti je nujni, ne pa zadosten pogoj za kakovostno nadgradnjo obstoječega sistema. Zanjo potrebujemo tudi naravnavo k celostni obporodni skrbi, ki bo bolj neposredno povezana z življenjskimi procesi in prostori, kjer se ti vsakodnevno odvijajo; omogočala bo razvoj ustreznih oblik porodne pomoči na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Sodobne rojstne hiše snujmo rahločutno in odgovorno, da bodo različna porodna okolja, ki jih potrebujejo porodnice in otročiči ter njihovi porodni strokovnjaki, predvsem po meri človeka.
dr. Zalka Drglin,
Kje si rojen/-a – mar ni to vprašanje, ki presega goli geografski podatek in prikliče odgovor o domu in pokrajini, kjer koreninimo, o jeziku, o prvi skupnosti, iz katere vstopamo v svet?
Na slovenskem so ženske vse do petdesetih let dvajsetega stoletja večinoma rojevale doma, na slami v hlevu ali ob peči ali v postelji, če so bile premožne; hiša je poznala človeški ciklus rojevanja in umiranja čisto od blizu; osnovna laična in strokovna porodna pomoč je prihajala iz ženskih skupnosti in s strani babic, ki so bile neposredno vpletene v njihovo življenje. Obiskovanje rojstnih hiš tistih, ki so pomembno zaznamovali našo kulturo, pomeni vstopanje v (p)osebne prostore in povezovanje z zasebnimi svetovi, ki so jih sooblikovali s svojo svetlobo in temo, ubornostjo ali ubranostjo, domačnostjo ali tujstvom. Posamezna rojstna hiša odpira uho za tek tiste edinstvene zibke in vabi k otipu platna, ki je novorojenčka prvič ovilo. Ne gre zgolj za stik z materialno zapuščino, gre za govorico žive dediščine, ki nas vpeljuje globlje v slovensko kulturo.
S premikom porodov v bolnišnice porodne pomoči na primarni ravni tako rekoč ni več, ostalo je zgolj štirinajst rojstnih hiš – porodnišnic in ginekološko-porodniških oddelkov. Dve največji sta terciarnega tipa, njuna značilnost je zagotavljanje skrbi tudi za najbolj tvegane in zapletene primere, in vanju pogosto že proti koncu nosečnosti usmerjajo tiste s povečanim tveganjem iz cele Slovenije. Hkrati pa v teh bolnišnicah pomagajo tudi pri nezapletenih porodih, kar je povezano z dodatnimi izzivi delitve in organizacije dela zaradi različnih potreb in prioritet. Kot kaže, so nekatere porodnišnice, še posebej tiste male, bolj povezane s svojim okoljem in prebivalci, to je kakovost, ki je ne kaže podcenjevati.
Že dalj časa se pojavljajo nepopolne informacije o načrtih za racionalizacijo mreže porodnišnic. V dostopnih dokumentih se govori dobesedno o »ukinitvah« nekaterih porodnišnic. To bi pomenilo še večjo centralizacijo porodov v nekaj bolnišnicah s povečanim številom rojstev, čeprav zdravstveni strokovnjaki v njih opozarjajo na zgornje meje obremenjenosti, ki jih že danes presegajo; daljša potovanja nosečnic na preglede tik pred porodom, porodnic ter vzporedno s tem njihovih bližnjih, partnerjev in starejših otrok, ki bi jih obiskovali po porodu. Določen delež žensk, njihovih otrok in družin bi bil prikrajšan za prednosti poroda v porodnišnici blizu domačega kraja. Javnost se je odzvala z oblikovanjem civilnih iniciativ, skorajda hkrati pa so se žal že pojavili tudi poskusi njihove diskreditacije.
Nujno je preseči dihotomijo, ki sili k (nemogoči) izbiri med »našo« in »dobro usposobljeno« porodnišnico. To pa je mogoče zgolj z aktivnim, odgovornim in medsebojno spoštljivim sodelovanjem med uporabnicami in uporabniki ter strokovnjaki pri oblikovanju in spremljanju sistema za zagotavljanje kar najboljših pogojev rojevanja s ciljem zagotoviti primerno, kakovostno, učinkovito in varno zdravstveno oskrbo ženske in otroka, o čemer pišemo v dokumentu Porodna pobuda Odlična obporodna skrb.
Vprašati se moramo: Kakšno porodno dediščino bomo oblikovali za prihodnje rodove? Kaj bomo opustili – ob zavedanju, da je težavno ponovno vzpostaviti, kar bi bilo razpuščeno brez natančnega premisleka? Kaj bomo prenavljali? Kaj bomo na novo uvedli?
Pred spreminjanjem sistema je treba ugotoviti ključne problematične oziroma šibke točke posameznih porodnišnic, ki bo temeljila na presoji kakovosti po sodobnih kriterijih, ki vključujejo strokovne, kadrovske in organizacijske vidike, kakovost medicinske opreme in rezultate dela; v oblikovanje kriterijev mora biti vključena zainteresirana javnost. Ta tudi že nekaj časa poziva, naj bodo rezultati posameznih porodnišnic javno dostopni, kar bi omogočilo tudi informirano izbiro uporabnic in uporabnikov.
Prav tako bi morali ugotoviti prednosti posameznih porodnišnic. Poglobljen, celovit, pristen človeški stik med zdravstvenim strokovnjakom in uporabnikom je ključni element zdravljenja na različnih področjih medicine, pri porodu pa je ta še pomembnejši in bistveno prispeva k dobrobiti ženske, dojenčka in družine. Male porodnišnice se lažje približajo specifičnostim uporabnic in uporabnikov in potrebam lokalnih skupnosti, imajo vzvode za vzpostavljanje pogojev za neprekinjeno skrb za posameznico v nosečnosti, med porodom in po njem, za individualizirano skrb ene babice za eno porodnico, kar se ponekod že poskuša uresničevati. Male porodnišnice so lahko dragoceno jedrišče, kjer strokovnjaki v sodelovanju z uporabnicami razvijajo dobre prakse porodnih pomoči, kjer je v središču fiziologija poroda in ki dokazano prispevajo k kratkoročnemu in dolgoročnemu zdravju žensk in otrok. Postanejo lahko model za prenašanje izkušenj in znanj v stvarnost drugih okolij. Tako bo mogoča zgostitev posameznih kvalitet v novo, presežno vrednost ne le za posamezne regije, pač pa za celotno Slovenijo, ki bi si lahko zastavila izziv, da postane zgled za druge države Evropske unije.
Ohranjanje in razvoj ustreznega znanja in spretnosti za prepoznavanje, pomoč in zdravljenje zapletov in redkih primerov zahtevata specifične rešitve, kar predstavlja aktualen problem različnih specialnosti v zdravstvenih poklicih, ne le v porodništvu in babištvu. Velike porodnišnice, še posebej terciarnega tipa, pomenijo zgostitev tovrstnega znanja in spretnosti in ponujajo potencial za izobraževalne in »osvežitvene« treninge.
Zagotavljanje varnosti in učinkovitosti je nujni, ne pa zadosten pogoj za kakovostno nadgradnjo obstoječega sistema. Zanjo potrebujemo tudi naravnavo k celostni obporodni skrbi, ki bo bolj neposredno povezana z življenjskimi procesi in prostori, kjer se ti vsakodnevno odvijajo; omogočala bo razvoj ustreznih oblik porodne pomoči na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Sodobne rojstne hiše snujmo rahločutno in odgovorno, da bodo različna porodna okolja, ki jih potrebujejo porodnice in otročiči ter njihovi porodni strokovnjaki, predvsem po meri človeka.
dr. Zalka Drglin,
Združenje Naravni začetki