V Sloveniji v sistemu zdravstvenega zavarovanja ni predvideno, da bi ženske rojevale zunaj bolnišnic (porodnišnic). Zaenkrat še ni gajstne babice, ki bi odpirala svoj porodni center, in nimamo seznama babic, ki bi pomagale pri porodu doma.

Za porod doma poleg ustrezno usposobljene babice potrebujemo še zdravniško zaledje, ustrezno organiziranost sistema (ki zagotavlja skrb za žensko in otročička v primeru zapletov), ustrezno skrb v nosečnosti (kjer se skrbno izbere ženske, pri katerih porod doma ni priporočljiv), in ustrezne okoliščine na kraju rojevanja.

Vem, da nekatere ženske v Sloveniji rodijo zunaj bolnišnic - same si organizirajo ustrezno porodno pomoč (na primer z babico ali zdravnikom/zdravnico iz tujine, ki pa jo/ga morajo same poiskati, se dogovoriti za vse podrobnosti in tudi plačati).

Ko govorimo o porodu doma, ne govorimo o porodu, kakršni so v spominih žensk na rojevanje v devetnajstem stoletju in v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Pri porodu zunaj bolnišnic gre danes predvsem za spoštovanje ženske pravice do izbire kraja poroda, ob upoštevanju sodobnih znanstvenih - medicinskih in babiških dognanj o pogojih za take porode.

Sem vam vsaj malo odgovorila? Upam, da bo kmalu mogoča demokratična razprava tudi o tej temi. Sem si v zadnjih letih kar prizadevala in načenjala različne teme v zvezi z rojevanjem v Sloveniji - ki so še vedno zelo pomembne:

usklajevanje med preverjenimi znanstvenimi izsledki glede posameznih porodnih postopkov in prevladujočimi praksami;
odnos do žensk, otrok in staršev v zdravstvenem sistemu.
Obe točki kar bi lahko povzeli: ženska kot tista, ki je noseča in rojeva ... še vedno ni v središču obporodne skrbi. Šele ko bo lahko to mesto zasedla, bomo lahko govorili o ženski avtonomiji.

In takrat ne bo mogoče žensk, ki si želijo roditi drugje kot v porodnišnici, diskreditirati kot "tistih, ki si kar nekaj zmišljujejo", ali tistih, "ki same ne vedo, kaj bi rade", ali celo kot tistih, "ki bi za dobro svoje izkušnje tvegale varnost otroka".