Zgodilo se je 9. januarja 2009. Bil je sončen dan, cca -14°C, sneg je škripal pod nogami. No, mene ni ravno zeblo, jaz sem se potila v preveč ogreti porodni sobi Ljubljanske porodnišnice. Vse osebje, ki je prihajalo v mojo sobo je potrjevalo, da je ena stran porodnih sob preveč ogreta, ker pač ogrevaje ne deluje kot bi moralo. Z mojim privoljenjem so zato zračili »mojo sobo« z odpiranjem obeh vrat, rekli bi lahko, da smo ustvarjali prepih, vendar se je tako precej lažje dihalo. Z babicami smo se hecale, da kriza z dobavo ruskega plina porodnišnice še ni dosegla...

Hecale smo se le toliko časa, dokler so bile teme nepomembne ali pa se niso navezovale na porodno dogajanje. Ko so bili tema umetni popadki, ki jih seveda nikakor nisem želela, je bilo heca konec. Zelo sem si želela naravnega poroda brez nepotrebnih posegov in forsiranja poroda. Pa tudi brez »pomoči« kemije, saj se je ta že pri prvem porodu pokazala kot veliko breme za moje telo. Skratka, želela sem si normalnega poroda, intuitivno sem čutila, da mora biti to lep dogodek in to lepoto sem želela tudi doživeti. Ker tokrat res nisem hotela tvegati, sem se predhodno dogovorila za podporo spremljevalke doule. Zdaj, ko je ta porod že davno mimo in ko na dogodek že lahko gledam z določene časovne distance, sem mnenja, da mi je ravno doula rešila ta drugi porod. Otročiček se je namreč rojeval s svojim tempom, ta pa je bil počasnejši od tistega, ki so si ga zamislili v Ljubljanski porodnišnici. Zaradi tega so name vedno močneje pritiskali z zahtevo, da moram dobiti umetne popadke za pospešitev poroda. S pojmom »umetni popadki« se mi je pred očmi zavrtel film s prvega poroda o tisti dolgo trajajoči, neprekinjeni, močni bolečini. Drage moje, umetni popadki ne delujejo na telo enako, kot naravni, pa čeravno bi to nekateri tako radi enačili!! Da ne govorimo o vplivu tega sredstva na otroka! Ker sva s pomočjo doule uspešno zavračali umetne popadke, je ena od babic ali sester v moj porodni zapisnik zapisala sledeče: »Gospa zavrača pospeševanje poroda«. Ob tem se sprašujem kaj je v tem okolju pravzaprav normalno, pospeševanje ali naraven potek?? Ker nisem želela slepo slediti navodilom babic kako naj rojevam, je bilo v moji porodni sobi izrečenih nekaj zelo neprimernih besed. Ena največjih cvetk je sledeča izjava:«Gospa, dve porodnici zunaj čakata na porodno sobo, vi pa zavlačujete s porodom«. Še vedno mi je žal, da te babice nisem nadrla. Edini razlog, da je nisem nadrla in ji povedala nekaj krepkih pa je ta, da se nisem hotela pretirano razburjati. Ves čas sem bila priključena na CTG. Ta naprava je jasno pokazala na zmanjšano intenziteto in večji časovni razpon med posameznimi popadki vsakič, ko je nekdo prišel v mojo porodno sobo in mi delil navodila kako naj rojevam. Če tega milo rečeno pametovanja ne bi bilo in če bi bilo okolje mojemu rojevanju podporno, bi morda res lahko rodila kako uro prej in s tem prej sprostila sobo za naslednjo porodnico. Mimogrede, potrebovali so porodno posteljo, na katero jaz tako ali tako nisem hotela, saj sem popadke stoje in čepe bistveno lažje preživljala kot pa leže. Na mojo srečo sem imela takrat pri sebi doulo, ki me je resnično podpirala. Z ustvarjanjem protipritiska na ledveni predel mi je zelo pomagala skozi bolečino popadka. Poskrbela je, da je bilo moje dihanje produktivno, moje misli pa osredotočene na potek poroda z določeno afirmacijo. Moje telo in um sta bila osredotočena na rojevanje, bolečine začuda niso bile neznosne, porod pa je lepo napredoval. Rodila sem precej hitreje, kot so mi napovedovale tiste babice in/ali? sestre, ki so se prej močno zavzemale za umetne popadke.

V zaključni fazi rojevanja je bila za mojo porodno sobo dodeljena babica Beti (dodelila jo je vodja babic, moja soimenjakinja Anita Prelec. Hvala, Anita!). Beti je pokazala veliko razumevanja za moje potrebe in želje. Otrok se je tako rodil brez umetnih popadkov, brez sredstev za lajšanje bolečin, brez prereza presredka. Na mojo željo ga po porodu niso umivali, hitro smo ga pristavili na prsi, takoj se je začel dojiti. Neizmerna sreča!!

Pri iztisu se je nekoliko pretrgala sluznica, tako, da so presredek zašili z nekaj šivi, ki jih nisem čutila, pa kakorkoli in kamorkoli sem se že vsedla. Po porodu sem čutila radost in veliko hvaležnost do vseh, ki so mi pomagali pri tem veličastnem dogodku. Predvsem do doule, brez njenega prispevka, bi bil to samo še en iz množice medikaliziranih in čustveno osiromašenih porodov.

Če bo to zgodbo brala katera od babic iz Lj. porodnišnice, se bo morda spraševala zakaj sploh prihajamo rojevati v njihovo porodnišnico, če pa nam pri njih ni nič všeč? Prihajamo zaradi vaše strokovne pomoči, če bi jo pri porodu morda potrebovale. Če pa je pojem »strokovna pomoč« zreduciran le na ponujeno kemijo, pa se s tem žal ne moremo strinjati. Ne glede na vse okoliščine (stresno delo v porodnem oddelku, veliko število porodov, premalo kapacitet?,...), pa bi pričakovali vsaj minimum – upoštevanje potreb porodnice, toleranco do drugače mislečih in da nam sploh dovolite, da čutimo, to kar čutimo. Dokler tega ne bo, bodo doule nujno potrebne. V dobro sedanjih in bodočih nosečnic si želim, da bi bilo dobrih doul čimhitreje čimveč.

No, pa še nekaj. Različnost medicinskih praks. V Ljubljanski porodnišnici sem dobila antibiotike 12 ur po razpoku plodovih ovojev. Nujno in neizogibno, točno do minute. Če bi rodila samo 25km stran, denimo v Kranjski porodnišnici, teh antibiotikov sploh ne bi dobila. Dajejo jih namreč 18 ur po razpoku plodovih ovojev, jaz pa sem imela tedaj svojo štručko že varno v svojem naročju. Eh...