Zgodba o mojem drugem porodu se je v resnici začela s prvim porodom (porodna zgodba (Pre)občutljiva: http://www.mamazofa.org/porodne-zgodbe/preobcutljiva), ki se je kljub temeljiti pripravi na naravni porod končal s carskim rezom ter občutki poraženosti in izgube. Toda to ni niti malo omajalo mojega prepričanja, da je tako za otroka kot mamo najboljši čim bolj naravni porod, zato sem se v drugo že zgodaj v nosečnosti lotila iskanja ekipe in porodnišnice, ki me bo podprla v odločitvi, da poskusim roditi vaginalno in čim bolj naravno po carskem rezu. Prijateljica mi je priporočila jeseniško porodnišnico in ko sem si ogledala videoposnetek oddaje, v kateri je sodelovala predstojnica te porodnišnice, sem bila prepričana: tokrat hočem roditi v Jesenicah! S porodnim načrtom, ki sem ga imela še od prvega poroda, sem odšla na pogovor k zelo prijazni porodničarki, ki so se ji moje želje zdele nekaj popolnoma vsakdanjega. Prosila me je, naj ji pošljem poročilo prvega poroda, da ga preuči, in me opozorila, da naj se kljub želji po naravnem porodu pripravim tudi na to, da bo morda vendarle tudi v drugo potreben carski rez. Ko sem po mailu prejela odgovor, da ni nobenih ovir, da ne bi smela poskusiti roditi vaginalno, vendar bo zaradi zapletov, ki sem jih imela po carskem rezu (revizija zaradi krvavitve v trebušno votlino) potreben večji nadzor nad porodom, je bil zame praznični dan. Končno pozitivna novica, saj žal tudi v tej nosečnosti ni šlo brez zapletov. Po dveh spontanih splavih sem namreč tudi tokrat v 8. tednu nosečnosti zakrvavela in krvavela cel mesec, zaradi slabokrvnosti in nizkega pritiska sem se sredi noči zbujala s pulzom 120, soočiti sem se morala z vsemi fizičnimi in psihičnimi stiskami, ki jih prinese amniocenteza (meritev nuhalne svetline je bila namreč zaskrbljujoča), v zadnjem mesecu pa se mi je pojavil še akutno velik hemoroid (zaradi hčerkine zelo nizke lege), ki mi ga je proktologinja celo hotela operirati, a sem se odločila, da mu dam priložnost, da sam odide.

Pa vendar sem kljub vsem težavam svoj drugi porod pričakovala z veseljem, saj sem vedela, da bom tokrat rodila v okolju, kjer me bodo zares podpirali pri moji odločitvi za naravni porod, kar sem pri prvem porodu zelo pogrešala. Dodatno so me ohrabrili popadki, ki so me zadnji mesec zbujali skoraj vsako noč in pri katerih sem odpiranje materničnega vratu čutila kot spolno vzburjenost. Zakaj pa ne bi tudi jaz doživela ekstatičnega ali celo orgazmičnega poroda, sem si govorila in svoje buhteče telo poskusila doživeti čim bolj seksualno. Toda morala sem si priznati, da močni in gosti popadki, ki so me en teden pred porodom zbudili sredi noči, niso nič več seksualno obarvani, zato sva se z možem čez dve uri odpeljala v porodnišnico, kjer pa se je porod nenadoma ustavil. Sicer sem bila odprta štiri centimetre, toda o popadkih ni bilo ne duha ne sluha. In tako sva se odpravila domov, dežurna porodničarka pa se je pošalila, da bova morda že čez nekaj ur nazaj. Pa ni bilo tako. Doma sem racala še en teden, ko sem se zvečer pred porodom v »napadu na junk food« najedla čokoladnih napolitank in toplih sendvičev, ki so ponovno oživeli neželene goste – hemoroide in tudi spodbudili prihod druge hčerke. »Danes pa res ne bi šla rodit«, sem rekla možu, ko sem se spravljala spat, toda ko so me sredi noči zbudili konkretno močni popadki, ob katerih sem se morala nasloniti na steno, da sem jih lahko predihala, sem vedela, da pa tokrat gre zares. Že čez dobro uro sva se odpeljala proti porodnišnici, saj so bili popadki od prvega popadka naprej zelo intenzivni in v vedno krajšem presledku. Šele v avtu sem ugotovila, da med popadkom nikakor ne smem sedeti, saj je bil tako pritisk na hemoroide še večji. Da je možno v hitro vozečem avtu doživljati popadke in pri tem ne sedeti, lahko potrdim iz prve roke ;). V porodnišnici naju je dežurna babica, ki ji je bilo takoj vse jasno, napotila kar direktno v alternativno porodno sobo. Brez izpolnjevanja obrazcev (te sva izpolnili že pri »generalki«), preoblačenja, britja, klistirja in podobnih nepotrebnih ukrepov, ki radi zmotijo in upočasnijo porodni proces. Babica me je vaginalno pregledala in povedala, da sem odprta pet centimetrov. Pa kako šele en centimeter več kot pred enim tednom, če so pa popadki tako močni in trajajo že kar nekaj časa?! Bila sem prepričana, da ko bova prišla do porodnišnice, bom odprta najmanj osem centimetrov. Ok, očitno ne bo šlo tako hitro kot sem si želela. Poskušala sem se čim bolj umiriti, mož pa je poklical shiatsu maserko, s katero sva se v zadnjem tednu slišali vsak dan. Ker je bil pritisk na hemoroide izjemno močan, sem pri vsakem popadku stala naslonjena oziroma bolje rečeno obešena na moža. Pri tem sem ga tako vlekla za majico, da se je dan po porodu spraševal, kaj hudiča ga peče za vratom ;). Pa tudi med popadki, ko bi se morala čim bolj aktivno sprostiti in spočiti, se nisem mogla ne usesti, ne klečati, saj so me hemoroidi neizmerno tiščali, tako da sem bila vse bolj utrujena, predvsem pa zakrčena. Zavedala sem se, da imam ritne mišice popolnoma zakrčene in da to niti pod razno ni v redu za porod, toda nikakor jih nisem mogla sprostiti, saj sem ves čas čutila izjemen pritisk hemoroidov. Shiatsu maserka se mojega križa ni smela niti dotakniti, kaj šele, da bi me zmasirala, tako da mi je nekaj časa masirala stopala, toda ker mi tudi to ni ustrezalo, se je spretno prelevila v psihološko podpornico. Med popadki je vsake pol ure prihajala babica, da je izmerila hčerkin utrip, toda me to merjenje ni preveč motilo, saj sem lahko zraven tudi stala. Kmalu (bilo je čudovito jutro, tega se zelo živobarvno spomnim) se nam je pridružila še porodničarka, ki me je pregledovala zadnji mesec nosečnosti, ter povedala, da sem odprta sedem centimetrov in da mi gre super. Šele sedem?! Bila sem že zelo utrujena in tako zelo sem si želela se malo odpočiti od stoječega položaja, pa mi je tudi klečanje na vseh štirih povečalo pritisk na hemoroide. Po kakšnih petih urah, od kar sva prispela v porodnišnico, me je porodničarka ponovno pregledala in povedala, da sem odprta že deset centimetrov ter predlagala, da predremo plodove ovoje, saj so bili še celi. Vedela sem, da je to najbolj nežen način pospešitve poroda, zato sem se z njo strinjala. Odšla je iz porodne sobe in rekla, da pride čez nekaj minut, da jih predremo, toda pri naslednjem popadku, ki sem ga predihala še vedno leže na postelji, so ovoji sami počili. Kakšen psihološki učinek! In sedaj so se začeli zares pravi popadki. Če sem bila pri prvem porodu in tokrat do tega trenutka tiho kot miška, sem sedaj začutila, da moram biti glasna. Spomnila sem se besed Ine May Gaskin, da ne smem kričati z visokimi glasovi, ampak da pri porodu pomagajo nizki glasovi, in tako sem zares (za)rjovela kot levinja. Še danes ne morem verjeti, kakšni prvinski glasovi so prihajali iz mene. Upam, da nisem ustrašila kakšne porodnice v sosednji sobi, toda takrat nisem imela časa razmišljati o tem. Enostavno morala sem biti glasna pri vsakem popadku, saj se je čez moje telo prelivala neizmerna energija. Ko sedaj razmišljam za nazaj, vem da se porodni sili nisem popolnoma predala, temveč sem jo hotela na nek način kontrolirati oziroma usmeriti vstran od hemoroidov in tako sem si porod še nekoliko podaljšala. Mislim, da je poleg predrtja plodovih ovojev porod pospešilo tudi to, da sem ležala in vsaj malo sprostila medenične mišice, zato sem sprejela predlog porodničarke, da se prestavim v drugo porodno sobo, kjer je sodobna in udobnejša porodna postelja, ki omogoča tudi polsedeč položaj, da se vsaj malo odpočijem. Nekaj popadkov sem iskala pravi položaj, saj mi prav nič ni ustrezalo. Čutila sem namreč, da moram imeti medenico spuščeno, hkrati pa sem imela tako utrujene noge, da jih med popadkom nisem mogla več sama držati na mestu in sem prosila moža, da mi podpre vsaj eno nogo. Pa tudi dihanje ob popadkih mi ni šlo najbolje od rok, kot bi hotela popadke izdihniti, samo da ne bi prišli blizu hemoroidom. Toda ker je porodni kanal zelo blizu hemoroidov ;), to seveda ni bilo ok za porod. V resnici sploh nisem imela občutka, kaj se dogaja tam spodaj, saj med porodom nisem niti za sekundo začutila ne spuščanja hčerke, ne njene glave, ne nožnice (tega občutka, kako bo hčerka prihajala skozi nožnico, me je bilo zelo tipično zahodnjaško zelo strah), samo hemoroide, ki so me tako tiščali, da sem imela občutek, da bodo zdaj zdaj počili. Porodničarka me je pri vsakem popadku vodila, kako naj diham, sama pa sem bila na tej točki že zelo utrujena in prestrašena. Ves čas sem spraševala: A bo še dolgo? Ali mi gre ok? Super ti gre, so me prepričevali, sama pa sem globoko v sebi vse bolj dvomila v to. Tako sem bila že dve uri popolnoma odprta, hčerka že v porodnem kanalu (mož je videl njeno uho, sama pa sem lahko zatipala njeno glavico, čeprav takrat v resnici nisem vedela, kaj sploh tipam), toda nekako je nisem zmogla iztisniti, zato se je porodničarka po zadnji meritvi hčerkinega pulza, ki je bil nekoliko slabši, odločila za vakum. Seveda sem se strinjala, saj sem ji popolnoma zaupala. Bolj kot sam poteg je bila moteča namestitev vakuma, toda bil je potreben le en poteg in pri naslednjem popadku sem se popolnoma osredotočila na dihanje, pritisnila kot bi šla kakat (si mislila, ok pa naj ti hemoroidi počijo, kar mislim, da je bila odločilna misel) in porodila mojo drugo princeso, ki je hotela priti na svet z ročico ob glavici, zato sem jo tako težko iztisnila. Ko so mi jo vso krvavo položili na prsi, nisem mogla verjeti, da sem zares rodila. In to brez umetnih popadkov in kakršnihkoli protibolečinskih sredstev. Bila sem tako polna bolečine, da sem očitno prestrašila tudi mojo dojenčico, saj je kljub temu, da je ležala pokrita na mojih prsih in sem jo poljubljala po glavici, jokala vse dokler je niso umili in zavili v varno štručko. Ali pa jo je bolel hematom na glavi od vakuma, sem ugotavljala potem doma. Še prej je mož prerezal popkovnico (počakali smo, da je prenehala utripati), mene pa je čakalo še nekaj zelo bolečih šivov, pri katerih sem si želela samo to, da že končno pustijo moje telo na miru in se bom lahko popolnoma predala svoji novorojenki.  

Moj naravni porod je zelo bolel. Tako zelo, da sem še na porodni mizi možu rekla, da ne bom nikoli več rodila (že čez tri mesece tega nisem več zatrjevala ;)). Toda v resnici ne vem, koliko so bili za vse te bolečine krivi hemoroidi in moja posledična zakrčenost. In čeprav se je stanje hemoroidov po porodu še poslabšalo (tako da teden dni nisem mogla sedeti niti na obroču in sem celo jedla leže), sem že v porodnišnici začutila, kakšna razlika je med vaginalnim porodom in carskim rezom. Kljub temu, da sem se nekaj ur po porodu onesvestila na stranišču, sem se namreč na splošno (če odštejem hemoroide) počutila polno energije in elana. Najlepše pa je bilo to, da sem lahko svojo princesko imela ves čas ob sebi; ločili sva se le, ko so jo odpeljali na prvi pediatrični pregled. Zato se nisem prav nič čudila, da se že nekaj ur po porodu smeji. Tako sem se iz dneva v dan počutila vse bolj zmagovalno. Čutila sem, kako se mi celi rana iz prvega travmatičnega poroda, saj sem sebi in svetu dokazala, da tudi jaz lahko rodim in to popolnoma naravno. Da ni nič narobe z mojim telesom in bolečinskim pragom. Po kakšnih treh mesecih po porodu sem se tako nekega večera na kavču zavedla, da se ženska v meni počuti tako močno kot še nikoli doslej. Na lastni koži sem začutila to, o čemer je pisal Marsden Wagner, da je naravni porod za žensko »empowerement«. Pa še to: po carskem rezu (prej nikoli) sem imela izjemno močne in boleče menstruacije (vsak mesec sem vsaj en večer morala vzeti tableto proti krčem, da sem lahko zaspala), s katerimi bi se po besedah priznane slovenske ginekologinje morala sprijazniti, saj so posledica zabrazgotinjene maternice. Po naravnem porodu imam prav vsak mesec tako mile menstruacije, da skorajda ne vem, da jih imam. Zato, če bom še kdaj rodila, bom naredila vse, kar je v moji moči, da spet rodim v okolju, ki me bo podpiralo v odločitvi za čim bolj naraven in zame edini pravi porod, ki ga imam kljub bolečinam v lepem spominu.