2012, Ptuj

Ko sem pričakovala prvega otroka, sem si porod predstavljala kot nujno zlo. Seveda razni filmi in pripovedi prijateljic niso pripomogli k temu, da bi porod lahko doživela kot lepo in izpolnjujočo izkušnjo. Vsi namreč poznamo nekoga, ki ima za sabo grozen porod, poln najhujših zdravstvenih problemov. Nato pa mi je v roke prišla knjiga Modrost rojevanja Ine May Gaskin in mi odprla oči. Takšen porod želim! Miren, ob podpori partnerja in razumevajoče babice. Tako želim pozdraviti svojega otroka na tem svetu. Moj mož je bil istega mnenja in začela sva iskati porodnišnico, kjer bi najini želji prisluhnili. Seveda nisem želela “komplicirati”. Moj porodni načrt je bil preprost – naraven porod, brez nepotrebnih intervencij , če le-te niso nujne in zdravstveno opravičljive. Odločila sva se za ptujsko porodnišnico, saj sva po pogovoru z eno od babic, ki nama je razkazala porodni blok, dobila občutek, da bodo najine želje tam najbolj upoštevali. Všeč mi je bilo tudi dejstvo, da je porodnišnica manjša in ni tako oblegana, kot recimo Maribor ali Murska Sobota. Nisem pa računala z enim pomembnim dejstvom. Da nekatere babice še vedno delajo tako, da je njim lažje in da so čimprej gotove.

Ko se je moj prvi sin nekega zimskega večera odločil priti na svet, sva z možem v veselem pričakovanju odhitela na Ptuj. Ves čas sem v mislih obnavljala Modrost rojevanja in se veselila, da bom kmalu spoznala svojega fantka. V ptujski porodnišnici pa prvi hladen tuš. Iz meni neznanih razlogov sem morala na ctg sama, mož pa je medtem sedel v prazni čakalnici. Ctg sem morala opraviti leže na hrbtu, kar pa je bilo ob popadkih na 2 minuti precej neprijetno. Po pregledu je babica ugotovila, da sem odprta komaj en centimeter in da bo to še dolgo trajalo, mojega moža pa je želela kar poslati domov. Seveda se s tem nisva strinjala. Tako naju je poslala v porodno sobo, kmalu zatem pa so postali popadki intenzivnejši. Ko sva omenila, da želim naraven porod, brez nepotrebnih intervencij, sem bila od babice deležna vzdiha, češ, še ena pametna porodnica. Spomnila sem se, da nam je na materinski šoli ena druga babica omenila, da lahko že zelo hitro ugotovijo, ali bo potrebna epiziotomija, ali ne. Svojo babico sem po pregledu vprašala, če bo treba rezati in odgovorila je, kot iz topa: “Da!” Z možem sva se samo presenečeno spogledala. Ko me je čez eno uro pregledala, sem bila odprta že 4 cm, še eno uro zatem pa že 8. Intenzivnost popadkov me je zelo presenetila, na kaj takega nisem bila pripravljena. Druga babica mi je ponudila injekcijo spasmexa in tu sem ogromno napako naredila jaz, ko sem le-to sprejela. Proti bolečinam ni delovalo, postala pa sem zelo omotična in zaspana. Vem, da je bila to moja napaka. Kot prvorodka sem se ustrašila intenzivnosti poroda in izbrala lažjo pot, ki pa se je izkazala za napačno. Začela sem tudi prehitro dihati, kar je samo še potenciralo mojo omotičnost. Potem pa so se moji popadki začeli umirjati. Obe babici sta vztrajali na tem, da je nujno treba porod pospešiti nazaj, kljub temu, da je bilo z mojim sinom vse v redu. Nejevoljno sta privolili v to, da poskusimo z menjavo položaja na vse štiri. Kar pa ni bilo tako lahko, saj se mi je zaradi spasmexa grozno vrtelo. Tako sem dobila še dozo oksitocina. Popadki so postali še intenzivnejši, sledili so si skoraj brez pavze, jaz pa sem se omotična in od prehitrega dihanja utrujena dobesedno utapljala v njih. Še dobro, da je bil zraven mene moj mož, ki mi je pomagal predihati popadke. Brez njega bi se v njih zagotovo izgubila. Kmalu sem čutila močan pritisk in rekla možu, da naj gre po babici, saj bom kmalu rodila. Spet sem spravila eno od njiju v slabo voljo, ker prvorodka pa res ne more tako hitro roditi! Potem pa še eno presenečenje, glavica se je že skoraj okronala. V hipu so me dvignili v polsedeč položaj in že smo tiščali otročička na svet. Potisnila sem mogoče trikrat, nato pa so se mi pred očmi zasvetile škarje, ki jih je ena od babic podala drugi. Druga je dvakrat zastrigla po zraku in prerezala moj presredek. Sam porod sem do tistega trenutka občutila kot izjemno močan pritisk, bolečina ob prerezu pa me je dobesedno vrgla v zrak. Kako je to mogoče, če pa sem povsod brala, da prerez presredka ne boli?!? V naslednjem trenutku je bil moj fantek zunaj in dobila sem ga k sebi. Čez nekaj časa je prišel mlad zdravnik, ki pa tudi ni bil preveč dobre volje. Razen občasnega bevska, naj dam zadnjico dol, da bo lahko šival, ni govoril kaj dosti. Seveda ni niti toliko počakal, da bi anestetik vsaj malo prijel in me je šival kar na živo. Prerez je bil kar velik, dobila sem 10 šivov in na moje vprašanje, zakaj je bilo treba rezati, sem dobila odgovor: “Zato.”  Šele kasneje sem izvedela, da smo v roku ene ure rodile tri ženske in da sem bila verjetno tako prerezana samo zato, da sta bili babici čimprej gotovi z nami. Ampak imela sem svojega fantka, ki je bil popoln in rojen na rojstni dan svojega atija. Dojila sva se že v porodni sobi in kmalu je mirno zaspal v mojem naročju. Po preteku treh ur so me peljali na oddelek, moj mož pa je odšel domov.

Oddelek je bil zgodba zase. V porodnišnici so ravno zamenjali navadne pipe s termostatskimi in zaradi tega imeli probleme s toplo vodo. Ker smo si eno kopalnico delile štiri, je to pomenilo, da se je lahko stuširala ena, nato pa je tople vode za ostale zmanjkalo do večera. In to sredi zime. Na mojo prošnjo za pomoč pri dojenju, mi je sestra potisnila otroka na dojko in odšla, jaz pa še vedno nisem vedela, kako naj otroka pravilno pristavim. Zadnji udarec pa so bili pregledi zdravnika na jutranjih vizitah. Ob odprtih vratih, brez kakršnekoli zasebnosti, sem morala sleči hlačke in razpreti noge, sestra pa je z razdalje kakega pol metra z nekimi kleščami umaknila vložek, da je zdravnik pogledal. Nato je dala vložek nazaj in mi rekla, da se lahko spet oblečem. 

Ko sva s sinom odhajala domov, sem se pred avtomobilom ustavila in planila v jok. Počutila sem se, kot da sem jaz naredila nekaj narobe. Moj porod ni bil niti približno podoben tistemu, ki sem si ga želela in po štirih dneh v porodnišnici sem bila psihično izčrpana. Zaradi napačnega pristavljanja sem imela do krvi ranjene bradavice, zaradi šivanega presredka pa še dober mesec nisem mogla stati in hoditi več kot 15 minut skupaj. Trpela sem tudi za poporodno depresijo, saj sem si skozi očitala, da sem sprejela tisto injekcijo. Sčasoma se je stanje izboljšalo, dojenje je steklo, vendar so me šivi boleli ob vsakem večjem naporu. Tudi od prijateljev in znancev nisem dobila pretiranega razumevanja. Njihov odziv je bil zelo podoben – kaj se pritožuješ, glavno, da je z otrokom vse v redu. Kaj pa jaz?!? Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem sprejela svojo izkušnjo in lahko zdaj z distance gledam nanjo. Verjamem, da so babice in sestre na oddelku naredile najbolje, kar so lahko. Marsikatera okoliščina jim ni bila naklonjena, kot recimo gneča v porodnih sobah, menjava pip, … Nisem jezna na njih. Jezna sem na sistem, ki nam ženskam ne omogoča, da bi doživele porod po svojih željah in od nas pričakuje, da se bomo nekako umaknile in predale porod v roke nekoga drugega. Ker se še vedno dela tako, kot se je vedno delalo.

2014, Graz

Leta 2013 smo se zaradi moževe službe preselili v Avstrijo in z možem sva se odločila, da bova najini družini dodala še enega člana. Ker živimo v Grazu, je bila moja prva misel porod v Feldbachu, o katerem smo vse prebrale ogromno pozitivnega. Moje nadaljnje raziskovanje pa mi je odkrilo še druge opcije. Načinov poroda je v Avstriji namreč več:
-    “navaden” porod v porodnišnici, kjer da dobi ženska pri sprejemu svojo babico, ki ostane z njo do konca poroda. Ne glede na to, kako dolgo traja.
-    Ambulantni porod, kjer lahko ženska cca 6 ur po porodu zapusti porodnišnico in gre v domačo oskrbo. Seveda ob predpostavki, da je z otrokom in njo vse v redu.
-    Porod v babiški hiši oz. zasebni porodnišnici s svojo izbrano babico in zdravnikom
-    Porod doma s svojo babico

Za zadnje tri načine si ženska tekom nosečnosti izbere svojo babico, ki vodi porod ter za porodnico in dojenčka skrbi še po porodu. Babice lahko tukaj delajo kot samostojne zdravstvene delavke in poleg dejavnosti porodništva v veliki večini obvladajo tudi akupunkturo, homeopatijo, K-taping in podobno. Bila sem več, kot navdušena. Z možem sva sklenila tudi dodatno zdravstveno zavarovanje, ki mi je pokrilo porod v zasebni porodnišnici, izbrano babico in zdravnika (in ki sorazmerno na povprečno plačo tukaj stane enako, kot v Sloveniji. Ampak to je že druga tema). Moj ginekolog mi je priporočil zasebno bolnišnico Graz Ragnitz in par babic, ki so bile po njegovem mnenju najboljše. Prav tako mi je povedal, da on ne opravlja več porodov, da pa ga bo nadomeščala druga zdravnica, h kateri bom po 36. tednu nosečnosti hodila na preglede.
Okoli 25. tedna nosečnosti sva z možem šla na informativni večer v porodnišnico Ragnitz, kjer so nam razložili, kako pri njih potekajo stvari ter nam razkazali porodnišnico. Ogled sta vodili dve babici, kateri sem kasneje tudi dobro spoznala. Ena od njiju se mi je takoj prikupila, saj je izžarevala mirnost in izkušenost.  Možu sem takoj rekla, tole bo najina babica. V porodnišnici imajo štiri porodne sobe, ena je alternativna s porodnim bazenom, žogo, porodno pručko in ogromno blazino na tleh. V ostalih sobah so porodne mize, ki pa se dajo nastaviti v vse možne položaje, s stropa pa je visela dolga vrv iz blaga.

Naslednji dan sem poklicala babico in se z njo dogovorila za informativni razgovor. Dobili smo se v Ragnitzu. Povedala nama je, da dela v ekipi skupaj s še dvema babicama in da si med seboj razdelijo delo – en teden ena, en teden druga, en teden tretja. V primeru, da je ena zasedena, lahko vedno pride druga. Nato me je vprašala po mojih željah glede poroda. Povedala sem ji enako, kot dve leti nazaj na Ptuju. Ne želim nepotrebnih intervencij, prav tako pa sem bila tokrat trdno odločena, da ne želim nobenih zdravil proti bolečinam. Zagotovila mi je, da se sproti prilagaja poteku poroda in da se bomo o morebitnih nujnih postopkih tudi sproti dogovarjali. Potolažila me je, da dela prereze presredka samo v nujnih primerih in da proti bolečini uporablja homeopatska zdravila, masažo, toplo vodo, v skrajnem primeru pa lahko dobim epiduralno analgezijo. Le-to sem odklonila. Rekla sem ji, da ne želim komplicirati, želim si le lepo izkušnjo in imela sem občutek, da me je razumela. Tako smo bili dogovorjeni.

Po 35. tednu nosečnosti sem k babici in njenim kolegicam z ekipe začela hoditi na akupunkturo. Zaradi razmika v simfizi sem imela močne bolečine pri hoji, kar sem eni od njih tudi povedala. Predlagala mi je K-taping, terapevtski oporni trak, ki mi ga je prilepila pod trebuh in s tem zmanjšala pritisk na simfizo. Majhna stvar, vendar sem spet lahko normalno hodila okoli. Spoznala sem tudi svojo zdravnico, čudovito in izjemno pozitivno žensko. Tega poroda sem se začenjala prav veseliti, saj sem vedela, da bom imela tokrat s sabo ljudi, ki me poslušajo in razumejo.

Imela sem srečo in moja babica je delala ravno takrat, ko se je najavil moj drugi fantek. Po parih urah predihavanja popadkov doma, sva jo z možem poklicala in se odpravila v Ragnitz. Tam naju je že pričakala nasmejana ter naju peljala v eno od porodnih sob. Namestila mi je ctg, nato pa me je prosila, če se lahko uležem, da me bo pregledala. Počakala je na konec popadka in zelo nežno preverila, koliko sem odprta. Na svoje veliko presenečenje sem bila odprta že 5 cm. Babica je javila na oddelek, da mi naj pripravijo sobo in poslala moža po moje stvari. Nato pa sem v miru porodne sobe in v družbi moža predihavala popadke. Tudi tokrat so se začeli umirjati, vendar babica ni niti omenila pospeševanja. Ko so se malo umirili, so postali kot valovi, ki sem jih zlahka predihavala in čutila sem, kako se moje telo odpira in pripravlja. Med porodom sem tudi lahko pila vodo, brez omejevanja. Babica naju je z možem v tej fazi poroda pustila pri miru in vsake toliko prišla pogledati, kako sva. Izrazila sem željo, da bi rodila v vodi, vendar je mojemu fantku drastično padal utrip pri popadkih, ko sem bila v pokončnem položaju. Ko sem se vrnila na levi bok, se je utrip popravil in odločili smo se, da bom rodila kar na porodni mizi. Kmalu sem bila odprta 9 cm in babica je poklicala mojo zdravnico. Ta je prišla čez 10 minut in me najprej objela, nato pa začela z mano predihavati popadke. Njena mirnost mi je bila v veliko pomoč, saj sem se čisto sprostila in mirno predihavala vedno močnejše popadke. Babica me je vprašala, če mi lahko predre mehur, saj sem bila že čisto odprta. Privolila sem in takoj po predrtju čutila, da se je fantek začel spuščati. Babica in zdravnica sta me ves čas spremljali, z mano dihali in me spodbujali. Babica je spremljala, kako se moj fantek spušča po porodnem kanalu in skupaj z zdravnico sta mi pomagali zdaj na vse štiri, zdaj na levi, zdaj na desni bok. Sama sem bila popolnoma prisebna in sem lahko lepo sodelovala. Tudi tokrat se je moj mož izjemno izkazal in skrbel za vse majhne stvari, ki so mi lajšale porod – držal me je za roko, mi brisal obraz z mokro brisačo za osvežitev, podajal vodo. Bil je naravnost čudovit. Pritisk je bil že skoraj neznosen, babica pa mi je s toplim oljem masirala presredek. V naslednjem trenutku se je rodil moj drugi najlepši fantek, čisto mirno je prišel na svet, pogledal okoli sebe in malo pojokal. Babica mi ga je položila na prsi in par minut kasneje se je že dojil. Utrpela sem samo majhno raztrganino kože in dobila dva “okrasna” šiva. Po pol ure je mojega sinka babica pregledala in ga že takoj tudi okopala. Bilo je čudovito videti, kako se je popolnoma sprostil v topli vodi, nato pa sem ga zavitega v toplo brisačo dobila spet k sebi. Prestavila sem se na bolniško posteljo in skupaj s sinkom so me peljali v svojo sobo.

Oddelek pa spet zgodba zase, tokrat v izjemno pozitivnem smislu. V Ragnitzu ima vsaka mama svojo sobo (in svojo kopalnico!), očka pa lahko eno noč prespi. Otročičke se previja in neguje v posebnem prostoru, ki se imenuje Kinderzimmer (otroška soba) in vsaka mamica gre tja takrat, ko njej in novorojenčku to ustreza. Tako sva si s sinkom že takoj lahko začela ustvarjati svoj ritem in nihče naju ni  motil pri dojenju in spanju. V otroški sobi je par foteljev, blazine za dojenje ter voda in vse potrebno za nego novorojenčkov (previjalne mize, banice, pleničke, oblačila, kozmetika, …). Vedno so za pomoč na razpolago prijazne medicinske sestre in mamice lahko svoje dojenčke pri njih tudi pustijo za par ur, če si želijo malo počivati. Vsak dan sva z babico naredili nego dojenčka, pomagala mi je tudi z nasveti glede dojenja in pokazala različne položaje. Naj še omenim, da popkov ne čistijo z alkoholom, temveč jih posipajo z antiseptičnim pudrom. Predstavljajte si moje presenečenje, ko je tretji dan po rojstvu mojemu fantku popek popolnoma suh odpadel! Vsaka medicinska sestra in strežnica se mi je predstavila in mi čestitala ob rojstvu mojega fantka. Imela sem občutek, da se skupaj z mano veselijo tega dogodka, kljub temu, da nisem ne prva, ne zadnja in ne edina, ki je tam rodila. Vsak dan me je prišla obiskati in pregledati tudi moja zdravnica, ki je pregled opravila v zasebnosti moje sobe.

Domov sem tokrat odšla napolnjena z energijo in notranjo močjo. Okrevanje po porodu poteka zelo lepo, tri tedne kasneje se počutim naravnost odlično. Šivčki so zaceljeni, dojenje teče odlično. In samo zato, ker mi je nekdo prisluhnil in delal z mano in mojim telesom. 

Moj drugi porod je bil točno takšen, kot sem si ga želela. Pa tako malo je bilo potrebno, samo malo človeške topline in razumevanja. Ko tako gledam nazaj na svoji dve izkušnji, je bila glavna razlika ravno tu, v odnosu do mene. Na Ptuju sem se počutila nekoliko odveč, komplikatorka, ki se ne želi sprijazniti z ustaljenimi postopki. Prijateljici je v Mariboru medicinska sestra en dan po carskemu rezu na njeno prošnjo za pomoč posmehljivo odgovorila: “Mi smo novorojenčku prijazna porodnišnica, ne mami.” V Grazu pa je bilo moje počutje in počutje novorojenčka na prvem mestu. Babica, zdravnica ter vse medicinske sestre so mi vedno prijazno priskočile na pomoč z odgovori na vprašanja in s pomočjo pri negi mojega sinčka, ko sem to potrebovala.

Seveda se zavedam, da so babice in sestre na oddelkih v Sloveniji velikokrat preobremenjene in se ne morejo vsaki porodnici posvetiti tako, kot le-ta to potrebuje in si zasluži. Pa vendar, nasmeh, razumevanje in spoštovanje ženske ne vzame dosti časa. Razumem, da je porod za marsikatero babico že rutinski postopek. Vendar za nas ni. Za nas je to dogodek, ki je vsakič znova nekaj posebnega. Oziroma bi moral biti.