Sem mati treh otrok, starih 11, 8 in 2 leti. Vsaka moja porodna izkušnja je poglavje zase, k sreči se je trend zadovoljstva s porodno izkušnjo z veliko mojega truda, od rojstva do rojstva izboljševal.

Sedaj sem vesela vseh treh izkušenj, saj lahko razumem občutke porodnic in mladih mamic v različnih okoliščinah rojevanja in poporodne skrbi.


Nejc, februar 1998

Prvič noseča, pri šestindvajsetih. Zaželen otrok, sreča in vznemirljivi občutki ob dveh modrih črticah Clearblue-ja. Moja ginekologinja se mi zdi ena zdrava in empatična ženska, ki ne komplicira. In vse to mi je všeč. Skoraj tako kot jaz se je razveselila prve podobe našega, takrat centimeter in pol velikega Nejca.

Nosečnost sem doživljala čudovito, enkratno, počutila sem se lépo, vzneseno, kot kraljica. Telovadba, meditacija, mož mi je vsak dan zmasiral telo od kolen do komolcev. Prebrala vse, kar se je dalo. Vključila sem se k Naravnim začetkom, saj sem si želela naravnega poroda.

Imela pa sem negativno izkušnjo 3 tedne pred koncem nosečnosti. Na zadnjem UZ pregledu je ginekologinja ugotovila, da ima otrok nesorazmerno veliko glavico. Bila je čisto zaprepadena, bleda, resno je strmela v ekran tistega čuda tehnike, midva z možem pa sva lezla sama vase. Zdravnica me je napotila na ginekološko kliniko. Res sem bila prestrašena in prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke o diagnozi »hidrocefalus«. Primarij na kliniki je bil res skuliran človek. Rekel je, da je z otrokom vse v redu, da se v glavi vidijo možgani, da pač ni po standardih v tabeli in naj naju nič ne skrbi. Bolj nevarno je, če je glavica normalna, pa notri nič ni.

Porod se je začel 10 dni pred predvidenim rokom, kar me je razveselilo. Prvi popadki so se začeli ob 10h zvečer, bili so čisto nežni. Samo po tem, da so se pojavljali v enakomernih intervalih, sem vedela, da je to začetek konca moje nosečnosti.

Od vznemirjenja nisem mogla spati, pač pa sem gledala na uro in brala sproščajočo literaturo. Ko so se začeli popadki pojavljati nekako na 3 minute, sem ob 3h zjutraj zbudila moža, češ da greva v (ljubljansko) porodnišnico. Tam se ni nikomur mudilo. Dali so me na CTG, vaginalno pa me niso pregledali, kar sem kasneje močno obžalovala. Prepozno sem namreč izvedela, da so ugotovili, da se je porod sicer začel, a odprta sem bila komaj kaj. Nisem namreč še vedela, da ni pomembna samo dolžina intervala med dvema popadkoma, ampak tudi intenziteta popadkov.

Po protokolu so me klistirali, obrili, babica je bila razumevajoča, ko sem ji omenila željo, da želim hoditi, biti pokonci, saj sem bila odprta komaj 3 cm, popadki pa niso bili močni. Tri ure sva z možem hodila po hodnikih porodnega trakta. Ob nekem popadku sem se naslonila na skrinjo, na kateri sem kasneje prebrala, da je bila namenjena zamrzovanju posteljic (priznam, da mi ta izkušnja ni bila ravno »apetitlih«).

Po treh urah, ko je ugotovila, da sem se v tem času odprla samo za dodaten 1 cm, je babica predlagala predrtje plodnega mehurja, da bi pospešili porod. Strinjala sem se, ker me je z argumenti prepričala. Potem mi ni pustila več vstati, ampak mi je svetovala, naj se obračam z enega na drugi bok. Spet je »šlo prepočasi«, zato mi je dala umetne popadke, nato masko in sredstvo proti bolečinam (injekcija).

Ta porod mi je ostal v spominu kot zelo dolgotrajen (čeprav realno ni bil), naporen in boleč. Počutila sem se kot nekakšen robot, ki ga drugi programirajo, kako naj se obnaša – po navodilih. Sedaj vem, da je bil to klasični porod v ljubljanski porodnišnici.

V ležečem položaju sem pritiskala, bila prerezana in srečno rodila. Počutila sem se olajšano, vendar izčrpano in opeharjeno v svojih občutkih in izkušnji. Porod sem doživela kot težko preizkušnjo, ki je ne bi zlepa spet ponovila.



Tjaša, februar 2001

Med drugo nosečnostjo sem temeljito preštudirala angleško literaturo o naravni nosečnosti in porodu, po prvem porodu sem postala tudi svetovalka za dojenje pri LLLI. Želela sem si lepšo, predvsem pa naravno porodno izkušnjo.

Zanimala sem se tudi za porod v Postojni, vendar sem se vseeno odločila za porod v ljubljanski porodnišnici, saj je le-ta malo pred tem postala bogatejša za 2 alternativni porodni sobi, kjer naj bi bila dežurna alternativi nekoliko bolj naklonjena babica.

Med nosečnostjo ni bilo kaj dosti časa za meditacijo, telovadbo, masaža je bila bolj mazanje z oljem (mož ni imel več časa) za preventivo pred strijami. Nosečnost je minila bolj mimo grede, saj sem imela dovolj opravka s sinom.

Tudi pri drugi nosečnosti sem imela enako izkušnjo z veliko otrokovo glavico kot v prvi. Drugič sem odklonila pregled na ginekološki kliniki, saj nisem vedela, kaj bi se tri tedne pred porodom lahko spremenilo. S tem razumnim razmišljanjem se je strinjala tudi ginekologinja.

Odločila sem se, da v drugo ne bom šla prehitro v porodnišnico, saj je bil to poglavitni razlog, da v prvo nisem rodila naravno (hoteli so mi pomagati, da se ne bi predolgo »matrala«). Popadki (12 dni pred predvidenim rokom poroda) so se začeli okrog 3. ure zjutraj, ko me je sredi spanja pritisnilo na veliko potrebo. To se mi je zdelo nenavadno, saj se mi kaj takšnega še ni zgodilo, da bi me iz spanca vrgel takšen impulz. Ko sem hotela zaspati nazaj, me je čez nekaj minut spet pritisnilo kakat. Ko se je to tretjič ponovilo, pa sem zaslutila, za kaj gre.

Ob 6h zjutraj sem poklicala starše, da so se odpravili na pot iz 90 km oddaljenega mesta, da so prišli čuvat vnuka. Bila sem mirna. Obnašala sem se čisto normalno: pripravila zajtrk, hodila po stanovanju, pospravljala. Čutila sem, da so se mi ob večjem naporu ojačali tudi popadki. Ko sem dvignila prešito odejo, da bi postlala posteljo, sem se ob močnem popadku kar sesedla na posteljo. V bistvu sem bila navdušena, da so postajali popadki vse močnejši in pogostejši, saj mi je to dalo neko gotovost, da porod dobro napreduje.

Ob 10. uri sva se želela z možem še odpraviti po nakupih, nato pa v porodnišnico. Ko sem si zavezovala čevlje, me je zvil tako močan popadek, da sem vedela, da greva kar takoj v porodnišnico. Sveto sem si namreč zapomnila nasvet iz ene knjige, da je čas, da se odpraviš v porodnišnico takrat, ko ti ni več, da bi komunicirala z zunanjim svetom, ker si zaposlena sama s seboj, se bolj potegneš vase, v svoj svet, rabiš bolj mir. To je bilo to.

Bila je sobota, dan sredi podaljšanega vikenda, ko je bilo v porodnišnici bolj malo osebja. Dolgo sem čakala v sprejemnici, ko so me že močno navijali popadki. Nihče me ni povohal, dokler me ni neka sestra vprašala: »Kaj pa vi tukaj?« Njen ton in način komunikacije sta se mi zdela neprijazna in poniževalna. Le kaj naj bi delala ženska z ogromnim trebuhom v soboto ob pol dvanajstih v sprejemnici porodnišnice?

Ginekolog mi je povedal najlepšo novico dneva: »Odprti ste 7 cm.« Opazila sem, da so kar pohiteli, me hitro uredili, brez klistiranja (ni bilo časa, pa tudi sicer sem to po naravni poti že ponoči opravila sama J).

Za alternativno porodno sobo sem se morala kar pošteno potruditi, saj so mi rekli, da ne bo šlo, češ da je zasedena. Nisem se dala odgnati, saj sem si te sobe, predvsem pa babice (predhodno se ni dalo z nobeno babico dogovoriti) zelo želela. Pritisnila sem na ginekologa z vsemi argumenti in potem se je kar naenkrat dalo urediti.

V porodni sobi spet vesela novica: »Odprta ste 8 cm. Zdaj bomo predrli plodovni mehur!« S predrtjem se nisem strinjala, zaradi česar je bil kasneje porodničar kar užaljen. Rekel je, da bi s pomočjo predrtja hitreje rodila. Jaz pa sem se že tako ali tako hitro odpirala…

Tako odprto in z močnimi popadki so me pustili samo z možem. V nekaj minutah sem začutila močno potrebo, da moram pritiskati. Mož je poklical babico, prišla je ena druga in vprašala, ali moram pritiskati za lulat ali kakat. Jaz pa sem zaklicala: »RODIT!«

Začela se je akcija. Moja babica je postlala rjuho na tleh, pripravila pručko, ko sem bila jaz že čisto na koncu, potem pa je čepela tri metre stran od mene in se smejala.

Res lepo. Rodila sem praktično sama. Plodnega mehurja tudi tik pred koncem nisem dovolila predreti, čeprav je šel »vsem na živce«. Babica je ujela Tjašo in mi jo takoj položila v naročje. Čeprav sem imela porodni načrt in v njem določene želje, so bile nekatere že v doktrini porodnišnice. Npr. dojenčkov niso več kopali.

Počutila sem se kot carica. Odlično, polno energije, ponosna nase, na svoje telo in na delo, ki ga je opravilo. Če bi me kdo vprašal, bi šla čez pol ure še enkrat rodit. To je bila ena mojih najlepših izkušenj v življenju, ki me je močno zaznamovala. Takrat sem v resnici sprejela svoje telo, bila ponosna nanj in mu hvaležna. Počutila sem se eno z vsemi ženskami na svetu: s črnkami, indijankami, cigankami… res, kar neka ekstatična izkušnja. Začela sem se bolje počutiti v svojem telesu, postala sem bolj ženstvena, bolj odprta sem postala tudi na spolnem področju.

Zavrnila sem kapljice v dojenčkove oči, injekcijo K vitamina in cepljenje proti tuberkolozi, ki je bilo takrat še obvezno.

Pediatrinja mi je na te moje želje odgovorila: »Namesto kapljic ji kanite malo mleka v oči, vitamin K lahko prejme tudi oralno.« To je bila zame čisto nova pesem in oboje sem sprejela. Cepljenje sem zavrnila, češ da jo bo kasneje cepil Tjašin pediater. Z rdečo barvo in z velikimi tiskanimi črkami so na odpustnico napisali: »MATI JE ODKLONILA CEPLJENJE!«



Klara, april 2007

Pri Klari se mi je s precej truda in poguma uresničila želja po porodu doma.

Nosečnost je potekala normalno, zelo aktivno ob dveh otrocih in zelo dinamičnem življenju tudi sicer.

Ker sem na osnovi pozitivne druge porodne izkušnje zaupala svojemu telesu in naravi, sem globoko v sebi čutila željo, da bi rodila kar se da prvinsko in naravno. In ker mi je bila ta izkušnja očitno namenjena, se je vse odvijalo v to smer.

Spoznala sem babico, ki je bila pripravljena priti k meni na dom. Srečali sva se že nekaj mesecev pred porodom, da sva se spoznali, se začutili in ugotovili, da bova lahko sodelovali. Tudi babica je želela spoznati mene, saj je vedela, kakšno tveganje lahko v našem okolju pomeni, če se izpostaviš s porodom doma. Veliko sva se pogovarjali in bili zadnje tedne v telefonskem kontaktu.

Prvi popadki so se začeli zvečer, dober teden pred začetkom poroda. Babica je prišla, prespala pri nas, vendar so popadki prenehali, zato je zjutraj odšla. Ob prbl. 14h naslednji dan so se popadki spet pričeli ter se s časom stopnjevali. Ob 15h sem poklicala babico, ki je prišla čez kakšno uro.

Dnevno sobo smo uredili, tako kot smo bili že prej dogovorjeni: postavitev kavča, blazine, polivinila, rjuh… Bilo mi je lepo, da se je začelo. V prostoru je bil poleg babice še (moj drugi) mož. Otroka sta bila pri očetu.

Ugotovila sem, da me je prisotnost moža pri tem porodu motila (pri prvih dveh mi je bil prvi mož v oporo), saj se ni znal empatično vživeti v moje potrebe in je bil med porodom v svojem racionalnem štosu – klepetal je z babico, imel svoje pripombe, zdelo se mi je, da s srcem ni bil takrat z menoj. Če bi to prej vedela, bi za spremstvo ob porodu raje prosila prijateljice, ki so že rodile.

Popadki so bili zelo močni, fizično se mi je zdelo bolj naporno kot pri drugem porodu. Vedela sem tudi, da ne morem dobiti, tudi če bi hotela, nobenega sredstva proti bolečinam. Ampak izbrala sem tovrsten porod in čutila sem, da je vse v redu. Rodila sem kleče na blazini ob kavču ob 18.30.

Najlepši so bili trenutki, ko sva z novorojenko ležali na kavču domače dnevne sobe, v miru in spokojnosti, ko je bilo vse ob pravem času na pravem mestu. Pa še presenečenje: kakšno uro po porodu so prišle prijateljice zapet podoknico, prinesle juho zame in doma spečen kruh (menda je to star običaj) za babico. Po prisrčnem kratkem obisku so se poslovile.

Naslednji dan sta prišla domov starejša otroka, ki sta se sestrice nadvse razveselila in še danes imajo izredno lep odnos. Moje drage prijateljice so nekaj časa vsak dan prišle »dežurat« k meni, da so kaj pospravile, počistile ali skuhale. Tudi mama je bila nekaj dni pri meni, saj je moral mož zaradi pljučnice v bolnišnico.

Lepa izkušnja. Nekoliko se je zakompliciralo pri rojstnem listu za otroka, vendar smo tudi to uredili. Zanimivo, da ginekologinja in pediater, ko sta izvedela za našo porodno dogodivščino, nista negativno reagirala.