Ko se pogledam v ogledalo zdaj, slab mesec po porodu, vidim, da izgledam drugače. Ne mislim dodatnih kilogramčkov, sršenjega gnezda, ki je bil nekoč urejena frizura in popolne odsotnosti ličil :) mislim tisto, kar res vidim. Vidim sebe, novo sebe, mamo. Ostro-mehko. V svojo podobo zrem s ponosom, z zavedanjem, da ne bom nikoli več ista – in prav je tako. Počutim se nova, divja, globinska, prvinska, močna. Občutim velike boke – čeprav jih v resnici nimam. Vidim žar v sebi – in prižgal se je s porodom.

NOSEČNOST KOT PROCES OBLIKOVANJA ODLOČITEV
Da bom kmalu noseča, sem čutila že par mesecev pred dejansko zanositvijo. Z ljubim sva se odločila, da bova odprta za novo življenje, nisva pa kaj posebej načrtovala, ampak sva se bolj prepustila. Tisto jesen sem dobesedno čutila plodnost v zraku. Obirala kakije in pomislila, kako čudovito je urejena narava in kako skladno harmonični so lahko življenjski procesi, če jim to dopustimo.

Še preden sem zanosila, so me ljudje spraševali, če sem noseča. Pa se nisem zredila :) le drugačni, bolj mehki energiji sem dopustila vstop.

Ko sem dejansko zanosila, sva z ljubim posadila drevo in se, ne vedoč, da že nosim novo življenje, šalila, da sedaj je pa čas še za sina.

Prvi stik, obisk pri ginekologinji, ki je potrdila nosečnost, pa je bil kot hladen tuš. Zavzela je tisto pozicijo moči, kjer doktor narekuje pasivnemu in poslušnemu pacientu, kaj mora početi. No, jaz nisem pacientek in po prvem obisku, kjer ginekologinja ni dovolila vstopa partnerju in kjer mi je nanizala en kup možnih črnih scenarijev brez pravega poznavanja moje kronične bolezni in je izhajala predvsem iz strahu, sem se odločila, da jo zamenjam.

Imam redko avtoimuno bolezen, ki pa jo uspešno nadzorujem z najmanjšo možno dozo zdravil. Verjamem, da sedaj izvajam zase najboljše zdravljenje – sodelujem z dobrimi izbranimi specialisti, a vem, da sem na koncu za rezultat odgovorna sama.

Če sem se na prvi obisk pri ginekologinji avtomatsko odzvala tako, da sem jo "šinfala" vsakemu, ki me je bil pripravljen poslušati, sem se hitro unesla – in začela zadeve reševati. JAZ, jaz sem odgovorna za svoje telo – in sedaj še za svojega otročka. To pa je že nekaj drugega, to je največja odgovornost v življenju!

Dolžna sem sebi in otročku priskrbeti najboljšo možno oskrbo. Začenši z novo ginekologinjo/ginekologom. Ne zato, ker sem razvajena, ker kompliciran, ker sem nek novodbni hipi ali zatežena hipsterska perfekcionistka – ne, ne zato. Ampak iz ljubezni do sebe, do naše družine, do bitjeca v meni. Zaradi Ljubezni.

Naredila sem pravo raziskavo o ginekologih na področju, kjer živim. Najboljši, takšni, v katerih sem prepoznala zavezanost k rešitvam in ne delovanje iz strahu, so bili seveda zasedeni čez in čez. Nimam nobenih vez pri zdravnikih – a odločila sem se, da bom dobila najboljšega. In pika. Ker imam pravico in ker si ga otroček zasluži. Zaluži si ekipo strokovnjakov, ki verjamejo v moč tega malega bitjeca v meni. Dobila sem ga. Brez groženj, podkupnin ali lobiranja :)

Tukaj je zgodba doživela zasuk. S partnerjem sva se sedaj lahko enakovredno pogovarjala z zdravnikom, ki se je v tej zgodbi izkazal za zaveznika in ne nekoga, ki bo ob vsakem sumu predlagal prekinitev nosečnosti. Težo besed "patološka nosečnost" je znal umestiti v ustrezen okvir, naju pomiriti, vzeti skrbi, ki so nepotrebne, naju spomniti na pomembno. Spomnim se, da sva mu z ljubim po prvem obisku v knjigi pohval in pritožb napisala skorajda ljubezensko pismo :)

Redno so me spremljali v ambulanti za patološko nosečnost in učila sem se komunikacije z različnimi zdravniki. V Ljubljani so seveda favorizirali lastno porodnišnico, a učila sem se zastavljati prava vprašanja. "Obstaja zdravstveno utemeljena potreba po porodu tukaj? Je moja bolezen ovira za vaginalni porod? Ali narava moje bolezni zahteva dodatne medicinske intervencije? Če, zakaj?" Če postaviš jasna vprašanja, je dosti bolj verjetno, da boš prejel jasen odgovor.

Seveda mi to ni bilo jasno takoj od začetka, zelo je bilo odvisno tudi od tega, kako sem se počutila tisti dni. Če je bilo strah mene, je bilo dosti bolj verjetno, da bom naletela na nekoga, ki v meni ne bo videl sogovornice, ampak pacientko. Kot da z začetnim odnosom privlačim takšne – ali pa drugačne sogovornike.

Če bi predala vso odgovornost v roke zdravnikov – no, potem bi si sama vzela možnost odločanja. Zatrla sem tisti mali skromni glasek v sebi, privzgojen v otroštvu, ki zdravnike gleda s strahospoštovanjem, in se prisilila, da sem v njih videla enakovredne člane ekipe, ki ima skupen cilj – čudovitega zdravega otročka in zadovoljne starše.

Zelo mi je odmevala misel, da večina bodočih staršev več časa kot zbiranju informacij o možnostih poroda nameni izbiri vozička. No, z nami ne bo tako, sva se z ljubim strinjala že takoj.

Dejstvo je, da sem informiranju o nosečnosti in porodu, ki bi potekal čimbolj po naših (mojih, partnerjevih in otročkovih) željah in merah, namenila praktično ves svoj čas. S tem, da sem zelo hitro odložila raznovrstne priročnike, ki preveč predpisujejo in dosti bolj delala na poslušanju svoje intuicije, ki me je usmerjala k pravim informacijam.

Z dragim sva se udeležila tako klasične priprave na porod, ki jo organizira zdravstveni dom, kot tudi priprav pod vodstvom doule. In tamkaj so se nama še bolj začele odpirati oči. Lažje sva definirala, kaj želiva, in ne samo tistega, česa nočeva.

Čisto na začetku nosečnosti sva si ogledala dokumentarec "Bussiness of being born" in se precej navdušila nad porodom doma. Kar pa je v meni kmalu sprožilo odziv strahu – ki ga niso pregnali niti pogovor z babico in racionalno razčlenjevanje. Odločila sem se, da se ne bom forsirala v nič – in sklenila sva, da očitno še ni pravi čas za to izkušnjo. Proti porodu doma se nisem odločila zaradi strahu pred zapleti ali raznimi črnimi scenariji – enostavno tega nisem čutila kot prave poti. Ko sem sklenila, da želim roditi v porodnišnici, sem nemudoma čutila, da je to prava odločitev.

Sedaj pa – kje vendar? Živimo na čistem zahodu. A s strani ljubega sem imela ves čas absolutno podporo, kilometri niso bili dilema Ljubi ni bil pasiven opazovalec "nosečniškega projekta", ampak aktiven sooblikovalec tega procesa. To je super, saj različne opcije tako predebatiraš, jih ubesediš, skupaj vidiš več različnih plati in se – skupaj – odločiš še bolj odgovorno.

Razmišljala sva o douli – a sva v širšem zahodnem okolju Slovenije doživela hladen tuš, saj v večini porodnišnic tej ideji niso naklonjeni. Še več, na več ogledih sva dobila občutek, da bi, če bi rodila kje tam, na koncu morala ležati, naphana z umetnimi popadki, prerezana, partner pa bi čakal nekje zunaj, da bi ga končno poklicali na izstis. Da je temu res tako, sva v neki tukajšnji porodnišnici videla tik pred rokom poroda, ko sva se odpravila na CTG, pa je v čakalnici čakal živčen očka, medtem ko je njegova partnerka noter sama predihovala popadke.

Res sva zaupala občutkom – če nama v kakšni porodnišnici niso znali odgovoriti na določena vprašanja – nisva čakala, da bova videla, kako bo vse skupaj izgledalo v praksi. Če so naju tolažili, "da biti prerezan v bistvu sploh ni tako slabo", je zvonil alarm.

Ideja, da bi se vozila skoraj dve uri daleč, na Jesenice, mi je bila še v šestem mesecu znanstvena fantastika. Mislim, da sem se še enkrat celo sama norčevala iz tovrstnega "kompliciranja". No, zarečenega kruha se največ poje. (Najboljši je s pršutom) :) Osebni ginekolog ni nič kaj komentiral, ginekologinja v patološki pa z dvignjeno obrvjo, da bo očitno na Jesenicah precejšnja gneča, saj so ji tisti dan še vse rekle, da bodo rodile tam :)

Z ljubim sva se odločila za doulo, ki sva ji zaupala, ki naju je opolnomočila v tisti previdni željici po Jesenicah, naju usmerjala pri porodnem načrtu. Skratka, bila je podpora na poti, za katero sva verjela, da je prava za naju.

PRE/POROD
Dneve pred porodom sem postajala vedno bolj nestrpna. Želela sem že roditi, verjetno sem bila tudi malo sitna v svoji nestrpnosti. A zadnji vikend pred dejanskim porodom sem se malo sprostila. Z dragim sva plavala, šla peš na bližnji hribček in občudovala sončni zahod, dan pred porodom pa sva se udeležila še skavtske aktivnosti – pri maši je bilo govora – o rojstvu. Pomislila sem, da še sreča, da se moja forsiranja za pričetek poroda še niso realizirala, saj bi tako zamudila te lepe trenutke, ki so očitno čakali name. Občutila sem – čisto srečo. Tisto preprosto, čisto, lepo.

Z ljubim sva se zvečer po ogledu tekme v mečevanju na olimpijskih igrah v zvezi z italijansko himno tako smejala, da sem se od smeha še jokala. Šla sem spat – in čez pol ure začutila nekaj toplega in mokrega med nogami. Z mirnim (vsaj trudila sem se) glasom sem obvestila: "Mislim, da mi je odtekla voda."

Dragi je kot strela skočil pokonci, prižgal luč – in bil vidno pod vplivom adrenalina. "Kaj zdaj, kaj zdaj, gremo, kam pokličem, imaš popadke?" Ki sem se ga nalezla tudi jaz. Nisem točno vedela, kaj naj sedaj – pa sem šla malo sedet na wc in opazovati kapljanje med nogami, ki se očitno ni nameravalo končati kar tako. Pričakovanje, veselje, nestrpnost, malo treme ... juhu, začenja se!

Ljubi je poklical doulo, ji po telefonu zagotovil, da imava vse pod kontrolo, da so popadki še zelo blagi in neredni in da ji še ni treba hoditi. No, čez 15 min je sledil še en klic, v katerem sva jo prosila, naj vseeno kar pride in prespi pri nama, saj bova tako bolj mirna :) toliko o tem, da ne boš paničaril. Sama sem, ko mi je pričela odtekati voda, najprej vse zložila ven iz torbe za porodnišnico – in nato nazaj. Čemu je to služilo, ne vem. Morda še poslednje hrčkanje in gnezdenje :)

Doula je prišla in spali smo tiste dve, tri ure – še dobro, saj sta mi res dali občutek moči in okrepitve. Bil je res takšen "power nap", ki jih drugače ne izkusim.

Nato smo pozajtrkovali, predihali nekaj popadkov (na okoli 8-10 min, a jih nekaj pretirano resno sploh nismo merili, bolj sta me ljubi in doula opazovala; nasploh sem alergična na meritve in številke) in se odpravili proti Jesenicam. Kjer sem bila čez dve uri kot po naključju naročena tudi na kontrolni pregled :) idealno.

Po poti sem prijazno pozdravila vsako porodnišnico, mimo katere smo šli (in v katero nam ni bilo potrebno v primeru panike zaviti). Postojna, Ljubljana, Kranj, ... Med popadki sem občudovala jasen dan in planine ter sanjala, kako bomo kmalu (no, ne takoj) tam pohajali z malim. Pred porodom sem precej skrbno izbirala playlisto, ki bi jo poslušala na poti v Jesenice. Sama meditativna glasba in malo Jovanottija. No, na koncu pa sem se odločila za star srednješolski cd Westlife in skupaj smo peli Uptown girl :) Blizu Jesenic naju je doula naučila še pesem doul: I'm opening in a sweet surender, I'm opening to a baby in my womb ...

Na Jesenicah so nas napotili v porodno sobo, kjer me je pregledala porodničarka. Bila sem odprta 3 cm (in že takrat sem se odločila, da bo to zadnja številka, s katero imam opravka, saj bi se drugače čisto preveč osredotočila na to porodno statistiko in premalo na porod sam). Pregled je bil spoštljiv in tekom celotnega poroda sem doživela samo še enega – kar je bilo olajšanje, saj je lezenje na posteljo med popadki vse prej kot zabavno.

Ko sem videla, da so vse babice (med porodom so se izmenjale 3) seznanjene s porodnim načrtom, sem se popolnoma sprostila. Z ljubim sva dopuščala vse možne scenarije, poroda  v praksi vseeno ne moreš nadzorovati v vsem – a dejstvo, da je najina volja spoštovana in da obstaja prostor za dialog, me je sprostil. Lahko sem se posvetila tistemu, kar je bilo res pomembno – porodu, odpiranju, otročku.

Porod je trajal 8 ur – vmes so nas poslali v drugo sobo, saj so ravno izvajali obnovitvena dela. Morda malo smola – a še enkrat, ker so bile stvari ustrezno skomunicirane, ni bilo nič mučno. Zvečer okoli 7 smo se zopet prestavili v izvorno porodno sobo – a me ta medporodna migracija ni nič motila (kvečjemu je hoja še malo spodbujala dogajanje).

Kaj naj rečem, porod je transformacija. Je drugo stanje zavesti. Kar sicer ne pomeni, da ne boli :) a če je ženski omogočen mir in intimnost, je to lahko globoko duhovno potovanje. Ljubi in doula sta me spodbujala, me masirala, me spomnila na to, da sem imela sproščene ustnice, da sem z globokimi glasovi pomagala potiskati otroka proti luči ... Doula me je spomnila na moje skavtsko ime in res sem v nekem trenutku pričela globoko brundati kot medvedka. Lahko sem se potapljala v svojo divjo naravo – tudi zato, ker mi je bilo omogočeno. Nikogar ni bilo, ki bi prižigal luči, me pregledoval po nepotrebnem, me motil z vprašanji. Spoštovali so bistvo dogodka – to ni samo "da vzamemo otroka ven", ampak je tudi transformacija ženske. Ki težko poteka nemoteno, če jo nekdo medtem sprašuje po datumu prve menstruacije :)

Babica je opazovala moje vedenje, kretnje, mi med popadki objemala trebuh, da je čutila napredek ... Bila je nemoteča, bila je tiha podpora in občutek varnosti. Doula me je spodbudila, naj popadek poskušam prizemljiti, ga poslati navzdol, v tla, v zemljo. Enkrat mi je to uspelo tako zelo – da je izginil v trenutku. Takrat je še babica komentirala: "Ja, kje je pa zdaj?" :)

Ljubi in doula sta resnično delala ob meni. Ves čas, vsako sekundo sta me spodbujala, masirala, dajala tople obkladke, me lovila s posodo za bruhanje (in to mene, ki mi je bila ena izmed glavnih zahtev v porodnem načrtu, da mi pustijo jesti med porodom), dajala vodo, mi pela. Vem, da sem več kot enkrat pomislila, kako zelo ju spoštujem, da sta tako predana porodnemu procesu.

Proti poznemu popoldnevu se je pričel pravi rokenrol – med popadki praktično ni bilo več premora in babica mi je predlagala, da me še enkrat pregleda. Nekaj sem javkala, da ne bi, da jaz bi šla domov ... (po mislih pa se mi je podila ideja o carskem rezu ali vsaj epiduralni) :) zdaj vem, da sem bila v tranziciji, takrat pa sem se hotela samo zapreti na wc in izginiti :) Babica me je pregledala zelo hitro in neboleče, informacijo o cm pa je zaupala samo mojima spremljevalcema (vem, da sem jamrala, da nočem ničesar vedeti, ker me bo potrlo, če bom odprta samo 4 cm – dragi me je potolažil, da se je ob našem petju o odpiranju zagotovo odprl še on, pa kako da se ne bi še jaz :) . No, bilo jih je 8). Odpravili smo se nazaj v izvorno porodno sobo, kjer sem začutila močno željo po kakanju. Zdi se mi pa, da sem ob tem opazila tudi zadovoljstvo pri mojih spremljevalcih (le zakaj jih kakanje tako veseli, sem si takrat mislila). Šla sem na wc in ob odprtih vratih slišala njihovo šepetanje – ter jim pokomentirala, da jih slišim in naj me ne opravljajo za hrbtom :) bila sem precej bolj prisebna kot prej – in še kar čakala na iste popadke kot prej (in sploh ne opazila, da v bistvu prihajamo v fazo iztisa) ter iz wc-ja javkala, da le kako bom rodila, če se še pa še pokakati ne morem.

Počasi pa je pritisk postal toliko močen, da je tudi meni postalo jasno, da bo otročke kmalu tu. Postala sem nestrpna – in na začetku v bistvu niti nisem dojela, kako naj potiskam, samo hotela sem, da se sinček že rodi. Zato sem se na pručki kar malo namučila. Za mano je sedel ljubi in verjetno sem mu stiskala roke do njihove modrine, svoje komolce pa sem med iztisi tako močno tiščala v njegova bedra, da se je v nekem trenutku pričel tresti :)

Ker sem večkrat prebrala, da je izstis najlažji del poroda, sem imela isto pričakovanje tudi jaz. No, je drugače kot popadki, a ravno lahko spet ni. Kot – zelo zahtevno kakanje :) vmes je vstopila še nova babica, vprašali so me, če je lahko prisotna študentka – res me ni motilo. Ozračje je bilo kot v brlogu, v zraku je bilo nekaj magičnega, nekaj divjega, nekaj neobvladljivega. Brundala sem, z glasom pomagala potiskati – in ko sem lahko otipala glavico, sem se tako navdušila, da sem hotela potisniti kar brez popadka :) še dobro, da me je babica ustavila. Tako je rešila moj presredek.

Še en potisk – in tam je bil. Mali čudež. Najin sinek. Ki je z razprtimi očmi zrlv naju. Ko je jokal na mojih prsih, mu je njegov tatko zapel pesem, ki mu jo je pel vedno v trebuščku – in najino zlato srce se je umirilo. In se kmalu že dojil. Sinek ... res, takšne ljubezni še nisem čutila. In to, ko ljudje rečejo, da jim bo srce razneslo od ljubezni, ni samo stereotip, je dejansko občutje.

Sedaj, ko to pišem, dragi junior spi kar dve uri skupaj – kar se zgodi bolj redko – da lahko zapišem to izkušnjo :) hvala sinek.

Po porodu smo se skupaj namestili v bolniško sobo in prvo noč preživeli skupaj – kot družina. Neprecenljivo. Sama pa sem pomislila, kako zelo sem poleg vsega drugega ponosna tudi na ljubega, na sineka, ki je sodeloval, hvaležna douli – in ponosna nase. Ker zmorem. Ker je moje telo moj zaveznik. Ki v sebi skriva modrost, ki se ob primerni podpori lahko tudi udejani.

B.