Za porod v Feldbachu oz. Vrbnem sem se odločila, ker sem si želela roditi čimbolj naravno in v okolju, ki bi te moje želje upoštevalo. Ob iskanju različnih možnosti, sem med obiskom porodnišnice v Vrbnu dobila občutek, da bodo moje želje upoštevane in razumljene ter, da se bom počutila dovolj varno, da se bo porod lahko nemoteno odvijal.

10 dni pred predvidenim rokom poroda so se mi čez dan pojavljali blagi krči, ki so zvečer postajali vse bolj redni. S partnerjem sva se odločila, da se iz Ljubljane premakneva proti Avstriji, z možnostjo, da vmes prenočiva v Mariboru, če se stvar ustavi. Na slabi polovici poti, malo pred Celjem mi je odtekla voda, s tem pa tudi vsakršen dvom o začetku poroda. Popadki so v avtu postajali vse močnejši, vendar me sama vožnja ni prav nič ovirala. Celo nasprotno, omogočala mi je, da sem se popolnoma poglobila vase in popadek doživela ob nizkem petju, glasovih, ki so spontano spremljali dogajanje.

Ob prihodu v porodnišnico me je sprejela babica, ki je imela vse moje podatke, zato se nam s tem ni bilo treba ukvarjati več kot minuto. Odpeljala me je v porodno sobo, kjer sem se namestila na blazino na tleh in kjer me je babica za nekaj časa (20 min) priklopila na CTG ter tudi vaginalno pregledala. Sam CTG mi ni bil odveč, saj sem potrebovala potrditev, da je vse OK, povedala mi je, da sem odprta 6-7 cm in da je vse v najlepšem redu. Poudariti pa moram, da bi me daljši CTG kar pošteno oviral pri nadaljnjem porodu.  Sledil je odhod na stranišče, potem pa sva s partnerjem v porodni sobi ostala sama. Takrat sem zlahka ponovno zdrsnila vase in se popolnoma posvetila porodu. Med popadki sem bila na vseh štirih, partner pa mi je tresel zadnjico. Vmes sem počivala na boku. Po kakšni dobri uri sem pomislila, da stvar postaja dovolj intenzivna, da bi lahko odšla v vodo. Računala sem, da bo porod trajal še kakšne tri ure, po formuli odpiranja materničnega vratu 1cm na uro. Ko je bilo v kadi nekaj cm vode je prišel popadek, ki je bil precej drugačen, silovit in neobvladljiv. Spremembo je bilo verjetno tudi slišati, saj je v sobo prihitela babica, me vprašala, če čutim potrebo po pritiskanju, nato pa počepnila in dejala, da že vidi dojenčka in da je za porod v vodi prepozno. Namestila sem se ob bližnji letvenik, se ga prijela z rokami, babica pa mi je hrbet podložila z blazinami. Po parih popadkih se je rodila deklica, sama pa sem precej presenečena obstrmela, tako se spominjam le, da mi jo je babica podala v naročje in rekla, da sem rodila.

Spet smo ostali sami, v mirni sobi in v mojem spominu ostaja nežen vonj novorojenčka ter spokoj, ki ga prinese s svojim rojstvom.

Čez dobre pol ure me je babica vprašala, če sem pripravljena na porod posteljice, za katerega je bilo potrebno dvakrat malo pritisniti, ne spominjam pa se natančno ali je partner prerezal popkovino tik pred oziroma za tem. Nato sta okopala, stehtala in oblekla dojenčka, sama pa sem dobila tri notranje šive.

Potem smo ostali skupaj v porodni sobi še kakšne 3 ure, zjutraj pa so me odpeljali na oddelek, partnerja pa vprašali, če mu prinesejo stol, da bo lahko še naprej zraven.

Tudi na dneve, ki so sledili imam zelo lepe spomine. Deležna sem bila vse podpore, ki sem jo potrebovala pri vzpostavljanju dojenja in v dnevu, ko je prišel naval mleka. Zelo posrečena je t.i. ''sestrska soba'', kjer je središče dogajanja. Tam so novorojenčki, katerih mamice si želijo malce počivati, tja lahko prideš otroka previt in preobleč kadarkoli želiš, predvsem pa so tam 24h na dan sestre, ki ti pomagajo pri dojenju. Tako ponoči, ko se dojenček zbudi, v miru zapustiš sobo, ga malce pozibaš na hodniku in greš v sestrsko sobo, kjer lahko poskusiš z dojenjem. Seveda je vselej tam tudi kakšna mamica, s katero je moč poklepetati.

Zanimivo je, da so k moji lepi izkušnji pripomogle čisto preproste stvari. Prijaznost in spoštljivost vseh zaposlenih, postopek na sprejemu, kjer smo z nujno birokracijo opravili že ob prvem obisku, raznolike možnosti poroda ter upoštevanje mojih želja in diskretnost vseh, ki so bili v teh dnevih ob meni.

Porodnišnica v Vrbnem je pravzaprav klasična porodnišnica, ki je meni zagotavljala določen občutek varnosti, ki sem ga potrebovala pri prvem porodu, obenem pa zagotavlja dovolj intime in domačnosti, da  v njej ne prevlada hladen ton večjih ustanov.


A.L.