Žal sem neverjetno doživetje dajanja življenja drugemu bitju resnično doživela šele pri drugem porodu. Zdaj vem, da se pri porodu skozi moje telo sproži tolikšna energija, da se z njo lahko napajam še dolgo potem. Doživetje poroda mi daje moč, ki jo lahko usmerim tudi v druge sfere življenja. Doživetje poroda mi daje samozavest.

Izkušnjo želim deliti, da boste vedele, da obstaja tudi možnost poroda v vodi v porodnišnici v Postojni, da obstajajo spremljevalke pri porodu (doule) (izgovori se dula), ki lahko naredijo ogromno razliko, in da nekatere ženske rodijo v intimnosti doma in ne v bolnišnici. Jaz tega pred prvim porodom nisem vedela in na šoli za starše tega niso omenili. Zakaj tega niso omenili? Ker rodimo le nekajkrat v življenju, si res ne moremo privoščiti, da bi se učile na svojih napakah. Jaz sem pri prvem porodu naredila napake: Porodu nisem dajala zadostnega pomena in si nisem vzela zadosti časa, da bi se informirala. Mislila sem, da bo Šola za starše dovolj. Dvomila sem v svojo sposobnost roditi. Zaupala sem, da drugi bolje vejo, kako speljati moj porod. Dovolila sem, da je strah vodil moje odločitve in tako je bil moj prvi porod sprožen umetno. Bila sem 17 ur brez hrane in pijače, nemočna, končal se je s prerezom presredka in vacuumom. Končal se je z občutkom popolne izčrpanosti, brezbrižnosti, vdanosti v usodo. Seveda sem bila presrečna, da sem v roke dobila zdravega otroka, a še danes nimam občutka, da sem ga rodila, ampak da so ga izvlekli iz mene. Rane so se mi celile še več mesecev. Brazgotina nikoli ne izgine. Pravijo, da pozabiš. Velja prepričanje, da o porodu ni kaj dosti razmišljati, saj je pač huda zadeva, ki gre mimo in jo pozabiš. Sama sem se prepričevala, da grenak okus, ki mi je ostal po prvem porodu, ni pomemben, a mi ni uspelo.

Prevečkrat boste slišale: Ti samo pridi v porodnišnico in se prepusti babici. Katera babica pa bo pravzaprav takrat dežurna? A poznate osebo, ki ji boste zaupale tako pomemben dogodek? A veste, koliko procentov porodnic pri njej doživi rezanje presredka, porod z vacuumom, carski rez?

Iz srca vam želim, da bi tudi same, že prvi porod, doživele kot nekaj mogočnega, lepega, prvinskega, povsem naravnega. Oz. da bi na porod imele lep spomin. 

Različne možnosti poroda za različne ženske - pozanimati se moramo same ali pa vzpostaviti stik z doulami

Kot vir informacij in inspiracija za lepo doživetje poroda priporočam

- Modrost rojevanja, Porodni vodnik vodilne svetovne babice Ine May Gaskin.

- Pri učenju dojenja pa mi je bila v veliko oporo knjiga Ksenije Šošter Olmer: Dojenje in materinstvo iz srca.

- Doule vam bodo z veseljem posredovale vse najbolj aktualne informacije o nosečnosti, porodu, dojenju. (http://doula-si.org/kdo-je-doula/povedale-ste.html)

Porod je lahko lepa izkušnja!

S podporo doule preko telefona sem prvo porodno fazo (odpiranje) preživela doma in bilo je dobro.  Trajala je 7 ur.  Drugo porodno fazo (iztis otroka) sem doživela v majhni porodni sobi porodnišnice v Postojni, v trikotni masažni banji, ob enkratni podpori dežurne babice, njene pomočnice, ter moža. V eni uri od prihoda v porodnišnico sem že pestovala in dojila 4 kilogramskega zdravega otroka.

Prva porodna faza (odpiranje)

Rahle bolečine v spodnjem delu trebuha, kot pri menstruaciji, sem začutila ponoči. Prijela me je panika in misli so mi začele švigati: Kje je potovalka? Gremo v bolnišnico! A glede na izkušnje pri prvem porodu sem vedela, da je bolje, da se kar umirim, se poslušam, in do jutra ne hodim v bolnišnico. Tako sem spila kozarec vina, nekaj prigriznila (lačna ne bom nikoli več rojevala, sem si prisegla po prvem porodu, v porodnišnici pa ti ne pustijo ne jesti ne piti), si grela trebuh in mirno zaspala kljub popadkom. Pri zajtrku se mi je zdelo, da so bolečine kar pogoste, zato sem začela čas popadkov kracati na en papirček. Ugotovila sem, da so že zelo pogosti. A popadki morajo biti močni in pogosti, da se porod začne. Meni se niso zdeli močni. Tako sem možu omenila, da bova verjetno dopoldne ali popoldne šla rodit, ter sem poklicala svojo doulo. Šla sem se stuširat, da sprostim telo in pustim popadkom prosto pot. Tehtala sem, kdaj bi bilo najbolj primerno odriniti, saj me je bilo prihoda v porodnišnico zelo strah. Ko si enkrat tam, je zelo težko, da boš delal, kar te je volja. Padeš v zobovje njihovih ustaljenih navad: klistir, britje, tista grozna pižama, kot da imaš ošpice, izpolnjevanje obrazcev, čakati moraš v sobi tudi če je zunaj prekrasen dan...strah, strah, strah, groza! Tega me je bilo groza. Vsakič, ko sem hotela stopiti izpod tuša in se obrisati, se je spodnji del mojega trebuha kar skrčil od bolečin. Umirila sem jih s toplo vodo. Opozarjali so me, da gre drugi porod hitreje, a me je vseeno presenetilo. Zato sem moža prosila, da krenemo takoj. Na pregled h babici. Potem bomo pa videli, če se že kaj odpiram. Še vedno se grem lahko po pregledu sprehajat ven s svojo doulo v ta prekrasen dan. Bala sem se, da bi mi pospeševali porod. In groza me je bilo, da bi to odpiranje preživljala na porodni postelji...groza! Uporabljala sem trike, ki se jih lahko naučiš (med popadki sem misli preusmerila na štetje od 100 proti 0, pela sem pesem I'm opening up..., pozdravljala otroka, ki je prihajal in ga vzpodbujala, naj mi pomaga pri tem odpiranju). To doživljati doma in v avtu na poti v porodnišnico je neprimerno bolj intimno in svobodno, kot pri prvem porodu na hodniku porodnišnice, kjer sem se počutila kot vsiljeni gost, ki mora biti čimbolj tih in nemoteč. Namreč pri prvem porodu so me iz sobe poslali na hodnik, da ne bi motila preostalih čakajočih na porod. Med vožnjo sem možu  potarnala, da to odpiranje pa niso heci. Mirno, kot samo on zna, je poiskal svetlo točko: želela sem si svojih spontanih popadkov in sem jih dobila, torej naj bom vesela. In res, ko sem se zahvaljevala vsem svetnikom, nebu in zemlji, da sem dobila spontane popadke, (kar je pri poteku poroda odločilno) so boleli pol manj. Vesela sem jih bila. In bili so dobri in so naredili svoje delo tako kot je treba. Ob prihodu v porodnišnico sem že zaključevala prvo porodno fazo. Bila sem 8 cm odprta.

Prihod v porodnišnico

Bilo je dopoldne. Proti porodnišnici sem kar hitro zakorakala, saj sem čutila, da v meni vse vre. Ko sem nekaj začutila med nogami, sem se ustavila, sprostila mišice medeničnega dna (pomagajo obiski telovadbe in priprave na porod) in priteklo je nekaj toplega. Pustila sem, naj teče. Tokrat, sem sklenila, se ne bom ozirala na to, kaj se spodobi, ampak bom pustila telesu svobodo, saj samo najbolje ve. V avli ob vstopu v porodnišnico sem se usmerila proti stopnicam, a me je ustavila  uslužbenka in me zaskrbljena usmerila proti dvigalu (Ste prišli rodit?)...na, sem si mislila, pa me že vodijo drugi...A dobro, mogoče pa res ni v redu, da grem po stopnicah. Pred porodnim blokom naju je z možem sprejela prijetna babica, ob njej pa njena pomočnica. Na majhnem lističu na njenem oprsju sem prebrala njeno ime in ga prepoznala. Kar topila sem se od neverjetne sreče, da sem naletela nanjo. Počutila sem se, kot bi prišla domov in kot bi toplo sonce posijalo name. Zaupala sem ji, saj sem vedela, da je strokovnjakinja in da podpira naravni porod. Prosila naju je za materinsko knjižico in za porodni načrt. (Koliko babic v porodnišnici vas vpraša po porodnem načrtu in ga tudi prebere??) Še dobro, da je vprašala, saj sem jaz že odhajala v drugo stanje zavesti in so mi te administrativne zadeve bile že daleč. Tega, kar sem napisala v porodni načrt, ji ne bi več znala povedati. Še manj pa sem se bila sposobna pogajati s komerkoli o tem. Glede na odziv, ki so ga imeli do tistega trenutka v porodnišnici na zloglasno besedo „porodni načrt“, me je čudilo, da ga je dejansko vzela v roke in ga prebrala, ter upoštevala vse, kar je lahko. Vprašala me je, če želim, da pokličejo eno od babic, ki sem si ju predhodno izbrala. Ne, hotela sem njo. Pa saj niti ne bi uspeli priti pravočasno. Tudi moja doula je ostala blokirana v gostem prometu in ni uspela priti, saj se je porod lepo odvijal. Babica je na glas je prebrala, da želim porod v vodi. V porodnišnico sem prišla oborožena z razlagami, ugovori, prošnjami...saj sem pričakovala oporekanje. Hitela sem ji praviti, da imam potrdilo o neokuženosti z virusom HIV in hepatitisom C, ker želim roditi v vodi, a videla sem že megleno okoli sebe. Prosila me je, naj se uležem na mizo, da me vaginalno pregleda. Odpor do položaja na hrbtu je bil tako močan, da enostavno nisem mogla. Vprašala me je, če imam v tistem trenutku popadek, pa nisem vedela, saj sem trebuh imela cel čas trd in ga nisem uspela sprostiti, in sem ji to tudi povedala. In takrat me je v cel predel hrbta zagrabil močan popadek, drugačen kot prej (O, mama, saj moje telo že potiska otroka ven!!!!). Po hrbtu navzdol me je do mednožja ožela kot kuhinjsko krpo močna sila...zelo močen in vztrajen val oceana. Možu sem se obesila okrog vratu in si pela sprostitveno pesem: I'm opening up in a sweet surrender to this beautiful baby in my womb...Odhajala sem v svojo notranjost...Babica me je nežno potipala po hrbtu in predlagala, naj zibam boke levo in desno...in bilo je lepo. Ko je popadek popustil, sem se samo prislonila na mizo, hitro me je pogledala, in v par minutah organizirala vse potrebno za porod v vodi.

Druga porodna faza (iztis otroka)

Obleke so kar letele z mene, tudi termoforja me je osvobodila pomočnica in že sem bila v objemu tople vode. Počepnila sem v to toploto. Majhen slap tople vode me je grel z ene strani, pomočnica mi je oblivala vrhnji del trebuha s toplo vodo, z eno roko sem se obesila na vrv, ki visi nad kadjo, in se poglabljala vedno bolj vase. Ste že kdaj plavale v oceanu? Valovi so veliko bolj močni, kot v Jadranskem morju. Prav tako so popadki kot močni valovi butali skozi mene. A tokrat niso butali ob moj križ in mi povzročali neskončne bolečine. Tokrat so šli kar skozi mene in odnašali mojega otroka nasproti pričakujočim rokam te nežne ženske. Ti valovi so tako močni, da sem se krčevito držala vrvi z eno roko, da ne bi odneslo še mene. Mož mi je vsakič močno pritisnil s svojo ogromno toplo dlanjo na križ, kot bi usmerjal ta val. In jaz sem rjovela kot levinja, saj sem čutila, da tako ustvarjam kanal skozi svoje telo. Če se je nizko rjovenje spreminjalo v visoko stokanje, sem ga takoj ustavila in znižala. Pomagalo je.  Z vokaliziranjem sem oblikovala širok kanal skozi svoje telo. Kot pri petju. A ne navzgor ampak navzdol. Babica mi ni ničesar prepovedovala, ničemur se ni čudila. Dala mi je čutiti, da lahko delam tisto, kar čutim, da je prav, brez da mi je nerodno, brez da me je strah, brez da se počutim čudna. Spraševala me je, kaj čutim, in pritrjevala, da je v redu. Predlagala mi je, da bi se dala na vse štiri z glavo pritisnjeno ob nekaj mehkega, ki je v tistem trenutku že pristalo v enega od kotov trikotne banje. Čutila sem, da ti dve ženski in moj mož zelo hitro in mirno delajo vse, da bi mi bilo udobno. Glavo sem položila tja in se prijela z rokami robov banje, a na tak način nisem čutila vala tako, kot se mi je zdelo prav. Zato sem ostala na vseh štirih, a sem se ponovno z eno roko prijela za vrv nad mano in se obesila nanjo. Čutila sem, da tako izkoristim moč vala najbolj. In valovi so delovali mogočno in nekaj ogromnega se je pomikalo med mojimi nogami. In babico sem stalno spraševala, stalno sem iskala potrditev pri njej, in jo tudi dobila. Na vsako moje vprašanje je odgovorila in nikoli ni rekla, da preveč sprašujem, ali superiorno odgovorila, da za to že skrbi ona, da ni treba meni...ali kaj podobnega. Nikoli ni rekla: Potisni! Rekla je: Še naprej potiskaj, če in ko to čutiš. Vprašala me je, če me peče in to točno v trenutku, ko me je med nogami začelo peči. Med porodom sem bila zazrta vase in mi je bilo skrajno naporno oblikovati besede. Le kratka vprašanja in vsaka izrečena beseda me je vlekla iz tistega ponotranjenja, kar ni dobro. Zato se mi je zdelo čarobno, da je ta topla ženska brala moje občutke, moje misli, moje telo in jih ubesedovala, jaz pa sem samo kimala, in čutila, da je vse v redu. Če bi se prej poznali, nama verjetno niti toliko komunikacije ne bi bilo potrebno. Potem mi je resno rekla, da zdaj pa naj za trenutek zadržim potiskanje, če lahko. In čutila sem njene prste, že naslednji trenutek pa mi je rekla, da lahko še zadnjič potisnem, če tako čutim, ali pa tudi...ni dokončala stavka, saj so valovi butali skozme in sem se jim z veseljem prepustila. (Čaj malinovih listov, ki sem ga pila proti koncu nosečnosti, je morda res naredil moje popadke dobre popadke. Že verjeti v to mi je sigurno pomagalo.) Že je držala v rokah našega dojenčka. Rekla mi je, da se lahko obrnem, in mi ga položila na trebuh. Prijela je za popkovnico, čez katero sem morala stopiti, ko sem se obračala, saj je od dojenčka še vodila noter vame. Vzpodbudila me je, naj tudi sama preverim, če še utripa. Groza! Popkovnica je ena izjemno močna prepletena vrv vijoličasto bele barve, ki utripa. Imela sem mešane občutke glede dotikanja te zadeve, a zdaj je bila enkratna prilika, in nežno sem jo prijela. Čuden občutek. Živa utripajoča povezava tega bitjeca z mano. Dojenček pa je kar dremuckal na mojem trebuhu, še vsa marsovski. Ta zgrbančena zadevica s tem malim noskom se je med nosečnostjo premikala v meni, kolcalo se mu je, s starejšim bratcem sva zadnji mesec vsak dan poslušala utripe njegovega srca z napravico Angel Sounds  ter plesala v ritmu bitja njegovega malega srčka. In tokrat se mi je, za razliko od prejšnjega poroda, zdelo lepo, naravno, normalno, da je prišel iz mene in ga zdaj pestujem. Nobenega občutka: Od kje se je pa zdaj ta vzel in kam je izginil moj trebuh. Kar jokala sem od sreče, da smo lahko doživeli tako lep porod. Tale babica temu pravi "samo normalen porod". Jaz pa vem, da je samo normalen porod zelo težko doživeti v porodnišnici. Mogoče to doživi 5% porodnic?

Babica je spet preverila, če popkovnica še utripa, vprašala še mene, če lahko zdaj prerežemo in nam vse nazorno kazala in razlagala. Čez nekaj časa sem se preselila iz vode na porodno mizo. Babici sta me obrisali, me oblekli in golega dojenčka dali v naročje. Poiskal je bradavico in začel umirjeno sesati. Spet me je presenetila umirjenost in samozavest novorojenčka, ki točno ve, kaj mora delati. Žal je doula uspela priti šele po porodu. (Toliko o načrtovanju.) Vesela je bila, da se je izteklo tako, da je lahko bil mož ob meni. V porodnišnici namreč dovolijo prisotnost ob porodu samo možu ali douli, ne pa obema. Čez nekaj časa sem imela še krče in spet se mi je zdelo, da gre iz mene nekaj ogromnega. Babica nam je posteljico pokazala in razložila, da je lepa, ter vprašala, če jo želiva ali ne. Takega odnosa do pacienta v bolnišnici nisem bila vajena. Z nami je delala kot z enakovrednimi ljudmi, ki razmišljajo in razumejo, sprašujejo in s tem nje ne ogrožajo, ampak ji dajejo priliko, da deli svoje znanje z drugimi. Bila sem zaprepadena. Pri prvem porodu sem vprašala, če mi pokažejo posteljico, in so moje vprašanje mirno ignorirali. Niti odgovoril mi ni nihče.

V porodni sobi smo še več ur imeli svoj mir. Bila sem utrujena, kot bi priplezala na vrh triglavske stene. Oči so se mi kar zapirale hkrati pa sem se tresla od razburjenja, smejala sem se in se jokala in iskala besede, kako bi povedala svoji douli, da si tako lepega poroda nisem upala želeti, da ne bi bila potem preveč razočarana. Doule so mi svetovale, naj bom pripravljena na vse in naj ne bom razočarana, če ne bo šlo, kot bi si želela.

Bivanje v porodnišnici v Postojni skrajno naporno

Tisto popoldne nisem zatisnila očesa, saj sem vse te veličastne občutke še dolgo predelovala in božala to bitjece, ki se je tiščalo mojega mlahavega trebuha tokrat z zunanje strani. Naslednje dni mi je bilo žal, da si takrat nisem uspela odpočiti, saj se je moj otroček ponoči do štirih zjutraj želel dojiti, ob petih pa so uslužbenci porodnišnice že začeli z njihovim dnevnim programom in je bilo čez dan nemogoče zaspati. V sobi smo bile tri in je bilo lepo in zabavno, a po nekaj dneh brez spanja sem bila zelo zelo izčrpana. Hecno mi je bilo prejeti sms z željo, naj si v porodnišnici odpočijem, ker me potem doma čaka težko delo. Jaz nisem videla minute, da pridem domov. Doma sem se šesti dan po porodu končno naspala in počutila takoj bolj pri močeh. Če bom še kdaj rodila v porodnišnici, bom poskusila že prej prositi, da grem po porodu domov in si odpočijem. Bi to mojo prošnjo sprejeli kljub temu, da ni v skladu z že utečenimi navadami? Porodnišnica v Postojni je namreč prijazna mamicam, saj načeloma vse otroke odpeljejo od enajstih zvečer do petih zjutraj v posebno sobo, pa tudi celo dopoldne otroci v tej sobi čakajo na pregled, ki je sicer hiter. A prijazna je do mamic z otroki, ki ponoči spijo oz. do mamic, ki ne želijo dojiti in jih ne moti, da otroka nimajo ob sebi.

Če povzamem,

me je ta drugi porod neskončno osrečil in mi dal potrditev, da nisem jaz nesposobna roditi ampak sem sposobna celo to doživeti kot mogoče najmočnejši dogodek v svojem življenju, če so pogoji vsaj dovolj ustrezni naravnemu porodu. Tokrat sem imela srečo in doživela naravni porod. To je v porodnišnici težko.

Sem se tokrat bolje fizično in psihično pripravila? Psihično sem bila bolje pripravljena, saj sem bila prepričana, da sem gospe Sreči pomagala, kolikor je bilo v moji moči. Informirala sem se o razlikah med porodnišnicami, razlikah med babicami, zdravniki, o možnosti roditi doma, v babiški hiši..in imela sem srečo, da sem naletela na naravnemu porodu prijazno babico. Čeprav v porodnišnici trdijo, da je vseeno, katera babica te spremlja pri porodu, to seveda ni res. Babica, ki pri 70% porodnic naredi prerez presredka, ga bo precej verjetno tudi meni. Babica, ki se zavzema za naravni porod, bo že prej naredila vse, da bi ga preprečila. Enako z vakuumom. In babica, ki je brez problemov rodila na porodni mizi in si drugačnega porodnega položaja sploh ne predstavlja, mi bo drugačen porodni položaj malo verjetno predlagala. In nenazadnje, če je vseeno, kdo me spremlja pri tako intimnem početju, potem je tudi vseeno, s kom imam spolne odnose, kje in v kakšnem položaju in tudi ni pomembno, kaj pri tem čutim.

Imela sem srečo in sem popadke dobila doma, spontano, ne pa v bolnišnici. Tako sem se lahko do vstopa v porodnišnico o vsem odločala sama na podlagi poslušanja same sebe.

Pred drugim porodom sem se pravilno odločila, da:

1. prosim pomoč doule, (kontaktirati bi jo morala že na začetku nosečnosti, a nisem vedela zanje)

2. da izberem babico, ki bo ob mojem porodu - to je v Postojni proti plačilu možno (in jih predhodno seveda čim več spoznam v živo),

3. da poizkusim priti v t.i. „babiško hišo“ v porodnišnici v Postojni, (čeprav to ni babiška hiša, saj tam prav tako delajo bolnišnične babice, ki imajo pač samo izkušnje s porodi v porodnišnici, vseeno omogoča več zasebnosti)

4. da poizkusim, če mi dovolijo roditi v vodi (obstaja cel seznam razlogov, zaradi katerih se babica lahko odloči, da ti tega ne dovoli, zato je takih porodov izjemno malo kljub velikemu povpraševanju)

5. da napišem porodni načrt in ga vnaprej dam v pregled odgovornim,

6. da ne pustim, da moj porod vodi strah „kaj pa če...“ ampak prepričanje, da je verjetnost, da bo šlo vse lepo zelo visoka. In da je največ, kar lahko sama naredim, to, da verjamem vase.

Odločila sem se, da naredim vse, kar lahko, da sama rodim in da intervencij ne bom potrebovala. Zato sem zadnji mesec pred porodom vsak dan dvakrat preverjala bitje plodovega srca, štela gibe, pila malinov čaj in ko se je porod začel, sem odhod v porodnišnico prelagala na čim kasneje.

Zdaj vem, da je zelo pomembno, kako doživiš porod. Bolj pomembno kot to, kakšno sobo v hotelu ti je agencija rezervirala za enotedenske počitnice. Bomo glede sobe s pogledom na sosednji zid komplicirali?

Pomembno je, da sem takoj po porodu sposobna skrbeti za novorojenčka. Jaz nisem utrpela nobene rane (rezanja presredka, raztrganine) med porodom. Spoznala pa sem mamico, ki je rodila s carskim rezom. Otroka je prvi dan videla bolj malo. Na postelji se sama sploh ni mogla obrniti, ker jo je tako bolelo, kaj šele da bi vstala, pestovala otroka, dojila. Drugi dan pa so ji ga pripeljali in pustili, čeprav ni mogla skrbeti zanj. Bilo je zelo zalo hudo.

Pomembno je, da me grozen spomin na porod ne bo oviral pri morebitnem odločanju za naslednjega otroka. In nenazadnje, potek poroda in morebitne poškodbe pri porodu načnejo mojo ženskost. Fizična brazgotina se po dolgem, dolgem času zaceli, a so z njo povezane velike komplikacije. Psihično brazgotino pa pahnem nekam v ozadje, saj z jokajočim dojenčkom ni časa razmišljati o tem. Lep potek poroda zelo ugodno vpliva na zavedanje ženskosti v meni in seveda na mojo spolnost. Na mojo sposobnost uživati v svojem telesu.

Pri drugem porodu sem se odločila, da ni pomembno samo ostati živ ampak sem se rojevanju brez spanja, hrane in pijače, umetnim popadkom, prerezu presredka, vakuumu, anesteziji, carskemu rezu... želela z vsem svojim bitjem izogniti. Brez da bi spravljala v nevarnost otroka in sebe, sem hotela porod tudi doživeti, ga okušati, sama sebe spoznavati. Hotela sem prisotna in prisebna sprejeti novega člana v družino. Jaz nisem samo ovoj, v katerem raste dojenček. Sem človek.