Glavna stvar najine nosečnosti je bilo spoznanje, koliko lahko vsak od nas vpliva na lastno počutje, voljo, izkušnjo. Nismo odvisni od nekega sistema, vedno imamo možnost da se potrudimo in dosežemo lepe izkušnje.

Na prvem pregledu v Ljubljani (kjer kot partner nisem smel niti zraven) je bila najina nosečnost takoj ocenjena kot »rizična«, ker tamkajšnja ginekologinja ni poznala avtoimune bolezni, ki jo ima moja punca. Ne da bi sploh vedela, o čem govori, nas je poslala domov s srcem, polnim žalosti in zaskrbljenosti.

Vendar sva (v glavnem moja punca, moram priznati) vzela v roke vajeti in zajahala na boljše: šla sva na genetski posvet, kjer so le potrdili informacije, ki sva jih že predhodno zbrala preko spleta: riziko, da se otrok slabše razvije, je bil v najinem primeru le za 2 % višji kot sicer. Zamenjala sva ginekologa in tako lahko imela mirne in lepe preglede, lahko sem si ogledal svojega otroka na ekranu preko ekografije, vedno sem lahko pospremil mojo ljubo in že to, da delava stvari skupaj, je pripomoglo k boljšemu počutju.

Pri pripravah na porodu sem odločil, da hočem biti čim bolj prisoten in to mi je pomagalo, da sem spoznal razne plati našega sistema. Zakaj v bolnicah se nekatere stvari delajo na en način, zakaj drugače. Ogledal sem si skupaj z mojo ljubo dve porodnišnici, govoril z babico, ki izvaja porode doma, obiskoval šolo za starše in še en malo manj tradicionalen krožek, tako da sem pridobil vse informacije, da sem lahko čim boljše podpiral odločitve glede proda, ki jih je sprejemala moja ljuba.

Ko sva odločila, da bo porod potekal na Jesenicah, sem se bal, da bo pot predolga in sprva nisem bil preveč prepričan. Toda sem spoznal, da je treba le v redkih primerih »laufat« v bolnico kot v filmih. S poznanjem teh primerov in z možnostjo opcije v nujnem slučaju, sem bil popolnoma pomirjen. Toda...

Ko je začela odtekati voda je je bila vseeno panika!!

Takoj sva poklicala doulo, v paniki, kaj naj storiva. Odteka voda, saj vemo, da imamo še čas... Seveda, ampak sva jo prosila, naj pride takoj!! Ko je prišla, sva se že čisto pomirila, stuširala in šla že spat. Skušal sem meriti popadke s kronometrom, ampak sem opustil, ker je bilo treba čakati od enega do drugega od 10 do 40 minut... Tako da, glede na to da je bila ura 4 ponoči, sem raje investiral čas v spanje.

Ko je prišlo jutro, po zajtrku (in potem ko sem sprehodil najinega psa), pa smo končno krenili proti Jesenicam. Dospeli smo okoli 10,30 in mali se je rodil malo pred deveto uro. Bil sem pripravljen na možne spremembe v moji ljubi in na to, da me bo lahko med porodom nahrulila (po navadi se ne pustim!). Tako da na porod sem prišel popolnoma pripravljen. Zadnja faza – iztis je bil fizično naporen, saj je ljuba rojevala na pručki in jaz sem jo držal za hrbtom. Vsakič, ko je bil popadek, sem si dobil njen komolec v stegno na vso silo, in to je bilo zelo lepo.

Pošteno sem se spotil. Ko pa sem izza hrbta zagledal malega, kako je prišel na svet, je bilo vse v sekundi mimo: v naslednjih dveh urah smo imeli ves čas, da se z malim spoznamo, da se takoj podoji, da ga povohava (duh, ki ga ima novorojenček prve minute na svetu, je nepozaben) in da se stisnemo za prvo fotografijo.

Prava pustolovščina pa se zdaj šele začne...

A.