Zgodilo se je 25. avgusta 2005. V Ljubljanski porodnišnici so mi 5 dni pred rokom predrli plodove ovoje in dali umetne popadke. Ker so bile po tem bolečine neznosne, so mi dali tudi sredstvo za lajšanje bolečin. Žal mi to sredstvo ni pomagalo v smislu, da bi bile boležine lažje prenosljive oz. manj intenzivne, ampak je povzročilo otopelost mojega telesa, v žargonu najstniške populacije bi rekli, da sem bila po tem sredstvu dobro »zadeta«. Omamljena sem bila tako zelo, da na vprašanje takrat prisotnega babičarja Anžeta:« Gospa ali me razumete kaj vam govorim?« nisem mogla odpreti ust in mu odgovoriti, pač pa sem samo pokimala z zelo nekontroliranim gibom glave. V porodni sobi se je izmenjalo mnogo obrazov, od vseh se oba z možem spominjava le Anžeta in to v zelo pozitivni luči. Bil je neverjetno intuitiven, pa tudi prijazen in ustrežljiv.

Kot rečeno, sredstva proti bolečinam niso imela učinka, da bi mi bolečine kaj (bistveno?) olajšala. Ravno nasprotno. Predrtje mehurja, umetni popadki, protibolečinska sredstva in najbrž tudi ležeči položaj so rezultirali v tem, da bolečina sploh ni več popustila. Enostavno nisem več imela normalnega popadka; tj popadka, ki se pojavi, boli in popusti. Bolečina na meji vzdržnega je trajala od cca 13h do 17.50, ko se je otrok rodil. Te ure so se mi neskončno vlekle. Izjemno močna bolečina je bila prisotna ves čas in preprosto ni popustila. Dobila sem občutek, da je tako v peklu oz. kako je v peklu – neskončno trpljenje, bolečine na meji vzdržnega.

Ko se je otročiček rodil, je seveda sledilo olajšanje. Sledile pa so tudi druge, manjše, manj oziroma »manj« pomembne težave. Presredek so mi prerezali in zašili. Zašili pa so mi ga malce preveč. Zaradi tega je čez pol leta sledilo ponovno rezanje in šivanje presredka. To čez pol leta je izvedla dr. Štolfa, njen poseg je bil izveden OK.

Otročiček se je rodil primerno razvit, brez kakršnihkoli razvojnih posebnosti. Problem je bil le v tem, da je bil zelo zaspan in se tudi v času dojenja ni uspel zares zbuditi (očitno omamljen kot njegova mama med porodom). Na oddelku so mi sestre poskušale pomagati tako, da so mi ga na prsi pristavljale na silo, z močnimi, izrazitimi gibi. V takem pristavljanju nisem čutila nobene ljubezni in radosti, pa tudi malček se ni in ni hotel začeti dojiti. Žal se otročiček nikoli ni začel dojeti. Ker ga kljub temu nisem hotela hraniti z adaptiranim mlekom, sem si mleko iztiskala in ga hranila po steklenički. Z iztiskanjem sem začela že v porodnišnici in potem s to prakso nadaljevala do otrokovega drugega leta. Ur dodatnega dela, podnevi in ponoči, s pranjem neštetih stekleničk in vse ostale opreme, raje ne štejem.

V porodnišnici sem namesto treh ostala štiri dni. Prepričali so me, da je četrti dan zelo pomemben, tako rekoč odločujoč pri vzpostavitvi uspešnega dojenja. Koliko resnice je v tem, lahko iz predhodno napisanega ocenite sami.

Pri odhodu iz porodnišnice nisem čutila radosti, ker sem dobila svojega prvorojenca, pač pa sem se počutila, kot da mi je nekdo nekaj vzel. So mi res nekaj vzeli, nekaj kar mi nikoli nihče več ne bo mogel vrniti, čar in lepoto tega poroda?