izjava za javnost

V zvezi s prispevki o nasilju v hrvaških bolnišnicah (tudi porodnišnicah) objavljamo informacije o študiji o nasilju, povzročanju nepotrebnih bolečin, kršenju človekovih pravic in pravic pacientke, nespoštljivih ali žaljivih odnosih, o neohranjanju dostojanstva neposredno pred, med in po porodu v Sloveniji, ki jo pripravljamo pri Združenju Naravni začetki.

K sodelovanju smo povabile ženske (in tudi njihove partnerje), da spregovorijo, če so doživele  negativno porodno izkušnjo v slovenski porodnišnici v zadnjih petnajstih letih. Vabilo smo prvič objavile v aprilu 2018 in do 30. septembra smo prejele več kot dvesto porodnih zgodb iz vseh delov Slovenije; dolgih in kratkih. Odziv je potrdil, da smo na pravi poti. Študijo z naslovom Ničelna toleranca do nasilja. Odlična obporodna skrb v Sloveniji? bomo objavile v začetku leta 2019. Na ta način želimo opozoriti, da se tovrstno institucionalno nasilje dogaja tudi pri nas, da se je potrebno s tem problemom soočiti in poiskati ustrezne rešitve v dobro žensk in družin v Sloveniji. Naš cilj je spoštljiva in kakovostna obporodna skrb v Sloveniji.

Hvala za sodelovanje vsem ženskam, ki so bile pripravljene še enkrat stopiti v svojo ranljivost in nam zaupati svoje boleče izkušnje.

Spodaj navajamo nekaj odlomkov iz mnogih izjemno pretresljivih pripovedi.

Irena Šimnovec, predsednica, in dr. Zalka Drglin, strokovna sodelavka in vodja projektov
Združenja Naravni začetki
www.mamazofa.org
Ljubljana, 22.10.2018

Ničelna toleranca do nasilja med porodom

Pri Združenju Naravni začetki si že vrsto let prizadevamo za kakovostno obporodno skrb v Sloveniji. Veseli nas, da se krepi ozaveščenost o pomenu dobre porodne izkušnje za ženske, otroke in družine. Vendar pa nas pogosto poiščejo mame, ki med porodom izkušajo kršenje pravic in nasilje. Zato smo tokrat svojo pozornost, z vso občutljivostjo, ki jo tema zahteva, usmerile na senčno stran.

Z nami so svoje izkušnjo delile ženske, katerih porod je bil neprijeten, nepotrebno boleč, poniževalen, hud, nasilen, travmatičen.

Nasilje med porodom je nedavno tega kot pomemben vidik, ki negativno vpliva na življenja žensk, prepoznala tudi Svetovna zdravstvena organizacija; čas je, da tudi v Sloveniji spregovorimo o tej temi.
Besedo smo dale materam, ki so rodile v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih, vaginalno ali s carskim rezom, in so med porodom doživele nespoštovanje, nemoč, zlorabo, ponižanje … Vključile smo tudi izkušnje v zdravstvenem sistemu iz obdobja nosečnosti in po rojstvu otroka. K sodelovanju so bili povabljeni tudi moški.
Pokazali bomo na to, kaj vse doživljajo ženske med porodom v Sloveniji, da bi se kot družba osvestili o neustreznem ravnanju, zlorabah med nosečnostjo, porodom, po porodu, da bi opolnomočili bodoče mame in očete in se zavzeli za spoštljivo in občutljivo obporodno skrb v našem zdravstvenem sistemu. Zdravstvene strokovnjake želimo podpreti pri uresničevanju sočutne porodne pomoči, ki je pomembna za ženske in otroke, pa tudi za njihovo poklicno zadovoljstvo. Tako bomo skupaj prispevali k pozitivnim spremembam v porodnišnicah.

Nekaj odlomkov iz porodnih pričevanj:

Pojasnilo: Ti odlomki vsebujejo opise neustrezne skrbi, nespoštovanja človekovih pravic ženske in/ali doživetja, povezana tudi z občutki nemoči, zlorab, nasilja in podobno. Če načrtujete nosečnost ali če ste noseči in se poroda močno bojite, če se ob misli nanj soočate s tesnobnimi občutki, vam svetujemo, da premislite, ali bi nadaljevali z branjem.)

Ročno luščenje plodovih ovojev pri tretjem vstavljenem prostaglandinu, čeprav sem jasno in zelo glasno povedala, da tega ne želim, in sem po tem tudi nekako uspela odstranit roko porodničarja iz moje vagine.

Slaba izkušnja med porodom - Klistir name ni dobro vplival - ker nisem mogla dovolj časa zadržati te tekočine v sebi, sem med porodom imela probleme z odvajanjem blata. trikrat mi jo je prinesla mlada negovalka, ki je bila zelooo zelooo prijazna ...nazadnje pa je prišla starejša gospa, me grdo pogledala, češ, a nisem mogla opravit prej. Podstavila mi je kahlo, jaz pa sem jo popravila, ker sem imela občutek, da bo šlo vse mimo...ona grobo pravi:"Zakaj popravljate za mano? že 30 let opravljam to delo, potem boste pa vi takole popravljali za mano?" isto vložek.... ko mi ga je naštimalo čiiiisto mimo, sem spet popravila... in ona zakriči:"A že spet? A boste kar namesto mene prevzela?" ... Je pa ta gospa tudi zeloo grobo potem umivala otročke v sobah - smo imeli en mesec problemov, da je nazaj vzljubil vodo.

Vsa raztrgana znotraj in zunaj rezana. Šivali so me na živo, ker injekcije še niso prijele. Izgubila sem ogromno krvi, ampak zdravnik je šival naprej. Naredil je zelo grdo, saj mi je poleg reza zraven prišil še del živca. In tako so sedaj zame spolni odnosi zelo boleči in neprijetni. Otrok je bil lačen, mene pa so silili dojiti, čeprav mi je iz bradavic tekla kri. Nihče se ni veliko sekiral za naju....

Doživela ročno odpiranje in mehčanje materničnega vratu, izredno boleče in še danes travmatičen spomin na to.

Nasilno sprožili porod. Niso me vprašali, ali lahko predrejo mehur, niti povedali, da ga bodo. Niti me niso vprašali, niti mi povedali, da mi bodo dali umetne popadke. Sam iztis je potekal tako, da je bilo v porodni sobi praktično vso osebje porodnišnice, name so kričali, štiri zenske so se s koleni in komolci nasilno opirale na moj trebuh, da je bil naslednji dan ves v modricah, niso mi povedali, da bo uporabljen vakuum, niti zakaj... Tudi, da bo potrebna obsežna epiziotomija, po kateri imam se danes, več kot 4 leta po porodu, bolečine, ki se predvsem odražajo pri spolnosti. Ta je zame postala prej muka kot karkoli drugega. Obsežno prerezana in šivana tako znotraj kot zunaj nožnice, poškodovali so maternični vrat, predvsem pa so uničili moje dostojanstvo, človečnost, ženskost.

Naslednje jutro so me oddelčne sestre najprej napadle, zakaj nisem sla na stranišče, nihče pa me ni niti vprašal, kako sem. Več ur sem nepremično ležala, v glavi se mi je vrtelo, šumelo mi je v ušesih. Sestra mi je rekla celo: Gospa, kaj pa ležite, kot da boste ravnokar umrla, saj ste samo rodila. Ko so po odvzemu krvi ugotovili, da imam le vrednost 60 hemoglobina v krvi, pa so mi prepovedali samo vstajati, hoditi na wc ipd.

Izkušnjo sem nekako prebolela, čeprav je del mene se vedno tam, v porodni sobi, kjer so mi noge celo privezali v stremena, kot da bi jim lahko ušla. Grozna izkušnja, zaznamovala me je za vse življenje. Trpela sem za posttravmatskim stresnim sindromom, stežka se odločila za drugo nosečnost, jo preživela v strahu za porod... Nasilje, ki sem ga doživela, je nedopustno in nesprejemljivo in ga nobena ženska ne bi smela doživeti.

Babica ni upoštevala, da nočem biti prerezana, celo porodni načrt je prebrala pred pričetkom, kjer je bilo to tudi zapisano. Kljub temu, da sem ji to dvakrat jasno povedala v fazi iztisa. Rekla je da me ne bo, pa me je vseeno, ker je rekla, da bo tega otroka ona porodila. Čim je prerezala, se je otrok rodil, ona pa je končala z izmeno in odšla domov. Ko me je prerezala, sem nehala sodelovati in zgubila stik z dogajanjem v sobi. Otroka sem bila vesela, a me je vseeno preplavila žalost. Brez dovoljenja so posegli v moje telo in mi ga uničili.

Spomnim se še ogromno glav na vratih, mogoče na steklu poleg vrat. Študentje so gledali rojstvo moje hčerke, počutila sem se kot na razstavi.

Zmotili so me njihovi izrazi: "Malo vas bomo pomasirali. " In to niti malo od masiranja ni bilo. Kot bi mi celo roko porinili not. Mislim, da me je to bolelo bolj kot prihod moje punčke.

/.../ pri drugi babici nisem smela biti pokonci, lahko sem le sedela na stolu poleg postelje. Ni imela časa za naju, vsakič ko sva jo poklicala je prišla kaka druga, jezna, da jih motiva pri drugih porodih. Vložke in kahlo (ker na wc nisem smela več) mi je menjal mož. Kmalu sem lahko le še ležala na postelji, priklopljena na ctg. Kasneje me je pritisnilo na blato. Prosila sem jo, če grem lahko na wc, na kar mi je odvrnila, da je 'vseeno če se v posteljo poserjete'.

 ... moja babica /se je/ odločila še za en vaginalni pregled in ko sem vpila od bolečin je izvlekla roko, pomigala s prsti in mi rekla 'sem ga počohala po glavi' in odšla.

Strah me je ponovnega poroda, ne morem si privoščiti doule niti še ene take izkušnje, ki mi je odvzela materinstvo prvih devet mesecev otrokovega življenja, saj se nikakor nisem uspela pomiriti in povezati. Skoraj mi je uničil zakon, ki ga z možem počasi vračava na mirno in harmonično raven kot prej. Tudi on ima hude posledice, depresijo.

Tudi sama se bila zaradi vakuum-ekstrakcije vrezana, nato sem se še raztrgala po rezu, tako da dva meseca nisem mogla sedeti, po 20 mesecih po porodu imam včasih bolečine. Med iztisom mi je medicinska sestra skakala po trebuhu, da ne omenjam bolečin in modric v tem predelu. Tako da, hvala, ampak ne hvala. Nimam namena sploh še kdaj rodit, ker če me je bilo prej strah bolnišnic in poroda, no, me je zdaj še bolj strah, ker me nihče sploh ni poslušal.

Izkušnja je bil izjemno neprijetna in tudi travmatična. Obravnavana sem bila povsem brezosebno kot urgenca, ostala brez spremljevalcev, osebje se mi ni niti predstavilo. Niso mi bili pojasnjeni postopki, moj porodni načrt je bil povsem spregledan, mojih želja niso niti preverili niti spoštovali, kar sem izrazila sama (manj luči, pojasnila, več stika z otrokom, prisotnost moža med šivanjem, prisotnost moža pri prvem pregledu otroka, prisotnost doule). Med porajanjem posteljice je babica brez privoljenja grobo pritisnila na trebuh, kar mi je povzročilo nenormalno bolečino. Ob mojem nasprotovanju (potiskanju njenih rok stran) se je odzvala osorno in neprijazno. Tudi fizične potrebe so ostale spregledane in nezadovoljene (žeja, občutek mraza v golih nogah, fizična oslabelost...). /.../Zaradi negativnih posledic poporodne oskrbe in bivanja na oddelku, sem se borila tudi s poporodno depresijo, s težavami v partnerskem odnosu, s težavo sem se povezovala z otrokom. Dojenje ni nikoli steklo (po 14 mes dojenje še vedno kombiniram s SNS sistemom). Po skoraj enem letu sem lahko prvič govorila o porodu brez solz.

Babica ni upoštevala mojih želja, ni bila spoštljiva do mene, ni dovolila gibanja (zdravnik je dovolil), govorila, da bova s partnerjem odgovorna, če bo z otrokom kaj narobe, se posmihala moji želji po neuporabi protibolečinskih sredstev, silila več kot dve uri k uporabi epiduralne in mi govorila, da ne bom zmogla.

Rodila z elektivnim carskim rezom v spinalni anesteziji. Še preden je blok zagrabil, so pričeli s posegom. Rekla, da boli, a niso verjeli, in mi namesto dodatne analgezije dali pomirjevalo, češ da sem živčna. Ker sem še vedno čutila bolečino, so dodali oksidul in nadaljevali s posegom. Ker sem še vedno čutila bolečino, so me hoteli intubirati. Komaj sem izprosila dodatno analgezijo, ki je prijela in par minut, da je končno prijel še blok / .../ Grozna izkušnja - ker niso verjeli, rok in nog nisem mogla premikati, zaradi nepotrebnega pomirjevala pa tudi ne govoriti. A vsem sem slišala in čutila.

Nobenega izrečenega sožalja, tople besede. To me boli še danes in nikoli ne bom pozabila te "ignorance", da rojevam mrtvega otroka. Otroka, ki ga ljubim bolj kot vse. Bil je zelo zaželen, ljubljen. Pol srca sem pustila v tisti hladni porodnišnici.

Ko je končno le uvidela, da res ne morem urinirat, mi je potem samo zelo močno pritiskala na mehur, da sem ga izpraznila ob iztisnih popadkih. Potem sem imela še kar nekaj časa težave z uriniranjem. Zaradi odnosa, kakršnega je imela ta babica do mene med porodom, sem se počutila zelo podobno kot takrat ko sem doživljala spolno zlorabo. In čisto iskreno: me je groza, da bi še morala it kdaj rodit.

Siljenje v pritiskanje kljub temu, da sama nisem čutila nikakršne potrebe po tem. Po obrazu in v očeh so mi zaradi tega popokale žilice. Boleče pritiskanje na trebuh več ljudi. Trebuh sem imela v modricah se nekaj tednov. Prerez presredka brez najave, brez opozorila, brez privoljenja. Nezadostna seznanitev s posledicami določenih medicinskih intervencij (npr. razpok plodovih ovojev, omejitev gibanja ...) Ponižujoče lulanje v kahlo po porodu.

Potem so me še šivali, bolelo je za znoret. Sicer je zdravnik rekel, da mi je dal nek analgetik, ampak sem čutila vsako iglo, vsak zbodljaj, na že tako razbolelem telesu. Ko sem ga vprašala (bolj sem želela izvedeti, kako dolgo bo še trajalo), ali je veliko za zašit, je rekel: "če bi bilo malo, se ne bi splačalo šivat". Zaprla sem usta in trpela dalje. Kaj sem pa hotela drugega. Brez moči, brez glasu, gola, razgaljena, razbolena.

Porodničarka je komentirala, da sem že 4cm odprta in da bom lahko šla v porodno sobo, izvlekla roko iz mene in ko sem se še z zaprtimi očmi počasi pripravljala, da bom vstala s stola, mi je brez vnaprejšnjega opozorila, kaj šele vprašanja, predrla plodovne ovoje. In ko sem se nenadoma, s široko odprtimi očmi od presenečenja, dvignila v polsedeč položaj, je doktorica še komentirala, da že dolgo ni videla tako veliko plodovnice odteči in še, ob pogledu na moj zaprepaden izraz: "Ja, sej sem rekla, da greste v porodno, kaj ste pa pričakovali?" Ne problematiziram predrtja plodovnih ovojev, če bi mi jih zdravnica ponudila kot možnost, bi jih najverjetneje sprejela. A ker se je to zgodilo brez mojega privoljenja, in ker sem mižala in nisem videla, kaj se dogaja okrog mene, tudi brez mojega vedenja, sem imela močan občutek zlorabe, da je nekdo z intimnimi deli mojega telesa storil nekaj brez mojega pristanka.

Babica me je prisilila v ležeč položaj. Želela je tudi izvesti epiziotomijo brez opozorila ali moje privolitve, a je zaradi pomanjkanja asistence in hitro napredujočega poroda ni uspela, na mojo srečo.

Babica je vztrajala, da me med popadki vaginalno pregleda. Med popadkom je preverjala odprtost materničnega vratu. Obupne bolečine sem doživljala in jo prosila, naj preneha, ker ne zdržim. Ni me poslušala, samo noge sem morala držati narazen, ona pa je nadaljevala. Prosila sem jo kot največjega Boga, da se me usmili in preneha. Zdaj se počutim skoraj kot posiljeno, takrat pa sem se pustila, da delajo, kot da so lastniki mojega telesa.

Druga babica, joj, ni mi pustila gibanja, mogla slediti in ležat, ni mi pustila biti na boku med iztisom, čeprav sem ji lepo povedala, da imam probleme s hrbtenico in da ni dobro, da ležim na hrbtu (ker tudi drugače ne ležim), med popadki mi je z roko \"šarila\" po nožnici, čeprav sem ji lepo rekla ne.

Ker se v uri in pol svojih popadkov nisem več odprla kot tistih 6 cm, mi je dala umetne popadke kljub temu, da sem rekla, da nočem. Zadnje pol ure pa me je na silo s prsti odpirala. Bolelo je, da sem mislila, da me daje iz kože. Je rekla, da moram do dveh rodit.

 Ko smo z iztisom poskušali naslednjič, se je v porodni sobi znašla še ena babica/ sestra (ni se predstavila) in se mi vrgla na otrdel trebuh brez opozorila. Povzročila mi je nepopisno bolečino in če bi lahko, bi ji vrnila, saj si nisem prestavljala, da me kaj takšnega lahko čaka med porodom

 Edina stvar, ki me je zelo zmotila oz. sem se počutila ponižana, je bil prihod gruče študentov medicine. Ko so mi šivali epiziotomijsko rano, jih je nekaj vstopilo v sobo, kot bi bila porodna soba ena od mnogih trgovin v ulici, moje telo pa zanimiv predmet opazovanja. Vstopili so brez vprašanja, ali smejo, in se odprta vrata so pustili.

 Na vodo so me pustili samo enkrat, zaradi infuzije pa sem imela seveda poln mehur. Ko je sestra prinesla kahlo, sem ji povedala, da zaradi nervoznega mehurja, ne morem mokrit pred partnerjem in njo - ni me poslušala. 10 minut sem ležala na kahli in nazadnje vseeno dobila urinski kateter, ker seveda nisem mogla lulat. Kateter so vstavili, dali ven, tik pred iztisom pa ponovno izvedli cel postopek. Sečevod sem imela popolnoma uničen, od bolečin pri lulanju sem po porodu večkrat jokala. Curek urina je šel v vse smeri.

 A bilo je zanimivo, da ko sem ležala, popadkov nisem imela, zato sem ob sprejemu v porodno sobo zdravnico prosila, da mi ne predre plodnih ovojev, ker se mi bo sicer porod zaustavil. Naduto mi je razložila, da se pri 8 centimetrih odprtosti porod pač ne more zaustaviti, da je to pri njih rutinski postopek in da o tem ne morem odločati jaz. Gledala me je v oči, se zasmejala in mi predrla ovoje. Ter mi razložila, da moram vsaj pol ure povsem pri miru ležati, saj otrok še ni dovolj spuščen. To neupoštevanje mojih želja sem doživela kot zlorabo. Predvsem pa se je izkazalo, da sem imela prav, saj se je porod za eno uro povsem ustavil.

 Prerezali so mi presredek - pač, dobro, dopuščam možnost, da je to bilo res nujno (tudi v drugo so mi ga), vendar je ginekolog oziroma zdravnik, ki je opravljal šivanje, to počel izjemno izjemno grobo. Šivanje me je tako zelo bolelo, da sem potrebovala masko s plinom in vdihovala kot nora. Potem sem bila 14 dni kot invalid, saj nisem mogla ne samo sedeti, tudi hodila sem kot po črepinjah! Skratka, grozljiva izkušnja.

 V sprejemni je bila sestra (zdaj bi rekla kar možača) volje bolj tako-tako, ki mi je neceremonialno vtaknila noter celo roko, tako da je res bolelo, s komentarjem, naj se neham kremziti.

 Ko je pa mož šel ven sta me pa dve možači zagrabili za ramena in za noge ( sem bila lepo plava potem se dva tedna) in me zacele zapenjat na posteljo ki se je transformirala v nevem kak peklenski pripomocek.

 Potem po kakih devetih urah sta začeli po mojem trebuhu skakati dve babici; da bi pomagali ... eni je med tem zvonil telefon in se je viseč na mojem trebuhu pogovarjala s svojim sinom, kaj naj si naredi za večerjo.

 V porodno pride babca in najprej pogleda koliko sem stara (22 let in 3 mesece sem imela) in me nahruli, da je najprej treba imeti štalco in šele nato kravco, ko ji končno uspem razložiti da sem poročena in da z možem imava stanovanje, ona spet nadaljuje v njenemu slogu "Zdaj grem na malico in bom poklicala sina, tvoj letnik je, in mu povedala, da ima kondome v zgornji omarici v kopalnici!"