Moji porodni zgodbi

Dobrih, dobrih devet mesecev sem nosila svoja fanta. V mojem trebuhu je toplo, prijetno, a pride čas za srečanje. Prvič sem rojevala počasi a silovito, porod se je sprožil spontano sredi noči. Močni, pogosti, redni popadki so me odpirali in potiskali otročka od samega začetka, dobrih osem ur. Babica me je spodbujala, da sem iskala udoben položaj in mi proti koncu svetovala, kako naj diham ter potiskam. Telo je potrebovalo pomoč gravitacije in sem rojevala na pol v stoje, čepe, držeč se za konec postelje. Hvaležna sem, da so me pustili, da sem tiste trenutke lahko poslušala sebe in imela občutek varnosti. Moje telo se je odpiralo, črevo se je očistilo, vse se mi je zdelo naravno, boleče, a naravno. Opirala sem se na dihanje, dihala sem, vpila, dihala, pustila sem, da je glas prosto zapustil telo. Nisem se zadrževala. Ko se je okronala glavica, sem stala na široko, misleč, da me bo raztrgalo. Upoštevala sem pobudo in kar s strahom pobožala porajajočo glavico. Tako mehko, mokro, ustrašila sem se, da je nekaj narobe. Glavo sem si predstavljala trdo. A novorojenčki so mehki, povsem sproščeni, da se prilagodijo trebuhu in porodni poti. Ko se je porodila glavica, je bil fant zunaj z naslednjim popadkom. Ko je zaplaval na svet sem čutila brco znotraj maternice usmerjeno v moj trebuh. Zadnja brca notri. Ulegla sem se na blazino na tleh. Malega so položili na moj trebuh. Mož je bil ob nama. Lep trenutek, konec napora in bolečin, nov začetek. Naredilo se je lepo sončno jutro, zimsko sonce je grelo sobo in nas božalo po goli koži. Ne bom pozabila topline, ki je vladala v sobi, zunaj pa prvi zimski mraz. Ko je mož prerezal popkovino, ko smo si pogledali posteljico in so mi zašili manjšo rano, sem odšla pod tuš. Babca mi je pomagala in me umila. Redkokdaj je ženska tako ranljiva, tako fizično izčrpana in razgaljena. Prav in lepo je, da se ob tem ne čuti sramu, potrebe po prilagajanju in skrivanju. Ulegla sem se v posteljo. Malega sem imela ob sebi, bil je še od krvi, temne oči so me gledale. Približala sem ga prsim, pa je le oblizoval bradavice. Po porodu je v sobo vstopilo kar nekaj porodničarjev. Ni me motilo, saj sem bila zelo euforična. Verjetno jih je zanimalo, kako se je zaključil porod, saj sem zaradi visokega krvnega tlaka dobila zdravilo in so naju bolj natančno nadzorovali. Ena izmed njih je pohvalila moj trud. Bila sem srečna in ponosna nase. V porodni sobi smo ostali približno tri ure. Proti koncu so malega odpeljali na pregled in ga zavili v odeje. To je bil moj prvi porod, porod, ki sem ga pričakovala brez izkušnje. Čakala sem ob prebiranju knjig in pogovorih.

Drugič je bilo drugače, menda je tako. Drugačnost se začne že zgodaj. Jaz sem se bolj bala drugega poroda, bala sem se te drugačnosti. Če je bilo prvič boleče a naravno. Kaj me čaka sedaj, kaj če gre kaj narobe, kaj če bo visok pritisk večji problem. Kaj če bom šla še bolj čez rok in bo potrebna sprožitev, kaj če se že preveč sprašujem in obremenjujem. Okrog predvidenega datuma poroda sem se zalotila zvečer, ko sem si rekla: “Ne še danes, ne še to noč, bi še malo počakala s popadki.” Bala sem se bolečine. Zdaj vem, da bi se morala bolj prepustiti. Ker sem bila že enajsti dan čez rok in odprta štiri centimetre, so mi predrli plodove ovoje. Od pogostih obiskov porodnišnice in čakanja sem bila že kar utrujena. Nelagodno mi je bilo, kaj če moje telo ne bo dovolj sproščeno, da izpelje porod. En kup pomislekov, en kup skrbi. Zdaj nisem več novinka, vem, kaj me čaka in tudi vem, da ne bo čisto enako kot prvič. Me je bilo strah te drugačnosti. Sredi dneva so se začeli popadki, ob štirih so bili že močni, ob petih sem odšla z možem in babco v porodno sobo. Spet sem se skoncentrirala na dihanje, štela sem, se soočala z bolečino z vsakim popadkom. Tokrat je pulz otročka padel, oziroma so ga iskali in sem se morala uležt na bok na posteljo. A takrat je bil otrok že dobro na poti. Asistenca porodničarke, glavica se je okronala, dotaknila sem se je. Spet sem presenečena nad mehkobo. Neznansko peče. Porodničarka je pokomentirala, da to bo pa skelelo in peklo in da zdaj bo pa hitro mimo. To mi je psihično pomagalo prestati bolečino, ob vseh naslednjih popadkih sem se prijela za neko gred ob steni in močno, močno potisnila. Čutila sem upor v medenici, dobro je bilo močno potisnit. Še je peklo. Glavica je bila zunaj, z naslednjim popadkom in asistenco babce so se pokazala ramena, ostalo je šlo kot po maslu. Po tem porodu sem bila izčrpana, res utrujena. Posteljico sem hitro porodila, malo so jo tudi povlekli, menda sem kar precej krvavela. Krči po porodu so bili zelo močni in tako po porodu nisem čutila takega olajšanja, razbremenitve. Otroček je ležal na mojem trebuhu, kar s težavo sem ga držala, da ni zdrsnil. Bil je zdrav, bil je utrujen. Želela sem si, da bi mi ga pomagali držat. Hotela sem ga pustit, da bi se sam poskusil splazit do bradavice. Zdi se mi, da se je malo mudilo. Morda meni, in tudi osebju da pregleda dojenčka, pregledajo mene, zmasirajo maternico, da ga pristavim, da zmerijo vročino ... jaz sem pa utrujena čakala, da otroček spleza sam. Spomnim se nelagodja, želela sem si malo več občutka, da je vse v redu z mojim ravnanjem, malo nežnosti, blaženega miru po trdem delu. Se mi zdi, da se je kar mudilo.

Slaba dva meseca sta od drugega poroda. Utrujenost je še prisotna, tesnoba se je prikradla, ko se trudim z dojenjem. Vem ali upam, odvisno od trenutnega počutja, da bo še vse uredu.

<< prejšnja | naslednja >>