Prišla je v srajčki

Primož se je vrnil in na moje olajšanje rekel: »Maksim je zaspal.« Zdaj sem začutila, da se res lahko popolnoma spustim vase, v svoje rojevajoče telo in k otročku, ki je prihajal iz mene. Večkrat sem mu rekla: »Bodi pogumen, otroček, spusti se.« Valovi so me vedno bolj nosili, vedno več jih je prišlo, vedno bolj so butali vame. Med počitkom sem odsanjala. Kot prvič – pri Maksimu. Prevzeli so me, moje telo se je zibalo z valovi, bilo je mehko in prepuščeno.

Postajalo je čedalje bolj močno, da sem pomislila: »To je noro, bom zmogla?« Ko sem začutila, da me je med popadkom začelo tresti, sem se spomnila, da sem skoraj tam. Na koncu. In na začetku hkrati. Čutila sem, kako valovi odnašajo našega dojenčka iz njegovega prvega oceana in ga prinašajo v naša naročja. Počitka skoraj ni bilo več. Zgrabila sem Primoža za roko, z glavo sem se mu zakopala v njegovo nadlaket. Popolnoma brez nadzora sem se počutila. Zdelo se mi je, da so večji, kot jaz. Kot da so si popadki, prežeti z oksitocinom, popolnoma prilastili moje telo.
Pri prvem od teh popadkov sem z roko zatipala nekaj nežnega, mehkega, gladkega. »Kaj imam to med nogami?« »To so plodovi jajčni ovoji,« mi je Nina nežno odgovorila. Naslednji je bil že tu in z njim me je skoraj odneslo. Nepopisno močna energija je silovito prevzela moje telo in brez da bi zavestno potiskala, je bila z naslednjim, drugim valom rojena glavica našega dojenčka. Potipala sem jo. Prijela sem otročka za kronsko čakro. SREČA. Nepopisna. Občutek je bil neskončno intenziven, močan, pekoč. A hkrati osvobajajoč.

Tako zelo me je prevzel ta divji, siloviti ples valov, prežetih s hormoni. Slišala sem Primoža, ki mi je nežno prigovarjal: »Kar dihaj, kar mirno.«
Spomnim se Nine, ki je, ko se je ta drugi val umaknil, tiho, spoštljivo in pomirjujoče ter čutilo se je, da z nasmeškom na obrazu, rekla: »Z naslednjim popadkom pa bo vajin dojenček rojen.«
Prišel je še zadnji, silovit val, privalil se je na vso moč in mi prinesel najinega dojenčka iz njegovega prvega oceana. Otroček je zaplaval v vodo bazena. Bil je ovit s plodovimi ovoji. Kaj takega, gotovo nosi v sebi posebno poslanstvo!
Tako lepo je bilo začutiti, kako je majhno telesce izplavalo iz svojega varnega, toplega zavetja v naša ljubeča naročja. V tistem trenutku sem začutila v telesu popolno olajšanje.
Naše detece je rojeno, tukaj je, z nami, vse je šlo tako gladko, lepo. Mehko, toplo, mirno, spoštljivo, dostojanstveno. Doma smo, vsi smo. Take misli so mi švigale skozi srečen um in srce.
Kakšna radost. Sreča. Čudež.

Nina je prijela našega bejbija in ga po vodi peljala k meni. Dvignila sem se v sedeč položaj in dvignila otročička iz vode. Na prsni koš sem si ga položila. Bil je tako popoln trenutek. Primož si je otrl nekaj solz in me objel. Tako srečna sva bila. Objela sva se in poljubila. Otroček je bil popolnoma miren. V našem svetišču je bil mir in spokojnost.

Otroček, mehek, gladek, topel, dišeč, je bil ves prekrit z belim, kremastim verniksom. Začel je glasno jokati. Prigovarjala sva mu, ga božala in polivala s toplo vodo. Babici sta ga pokrili s pleničko, da mu je bilo toplo. Kar nekaj časa je jokal in nas pozdravljal, ta naš Sonček. Ko sem mu zapela znano pesmico, se je v hipu umiril. Primož je šel po Maksima - spal je točno 15 minut. Kako mu je sijal obraz, ko je prvič zagledal našega dojenčka. Končno ga je dočakal. Dojenček je res prišel. Kot da bi se mu uresničile sanje, ki jih je pravkar sanjal. Tako lepo ga je bilo slišati, pristno in otroško veselo ga je z nežnim glasom pozdravljal: »Ja, dojenček, dojenček, kako si luškan in majhen. Dojenček se je rodil…« Tako lepo je bilo. Nina in Špela sta nas opazovali, vendar nista posegali v naš prostor. Tako srečni smo bili, objemali smo se, se božali in nagovarjali dojenčka, ki se je medtem že umiril in nas poslušal. Popolna družinska sreča, ki nam je nihče ni mogel vzeti.
Čez čas smo se spomnili in pogledali, ali imamo punčko ali fantka. DOJENČICA. Tako popolna, krasna dojenčica. Imenovala sva jo Isabela.

Še nekaj časa sva uživali v topli vodi. Isabela se je medtem pristavila in začela sesati kapljice hranljivega kolostruma. Beli verniks je koža našega bitjeca željno srkala.

Z Isabelo na dojki, še vedno povezano s posteljico, sem stopila iz bazena in stoje porodila še posteljico.
Tako čudovit prihod na svet, pospremljen s toliko miru, čiste energije, dobrih namenov, nasmehov, dostojanstva, spoštovanja, ljubezni. Brez poseganja v njen prostor in ritem. V najin prostor in ritem. V naše svetišče. To si želim vtisniti v spomin in srce za vedno. To si ji želim predati. Jo spomniti na modrost, ki jo nosi v sebi. Želim, da bo verjela, da je ustvarjena iz ljubezni, za ljubezen.

Ko se je po dolgem času nehala dojiti, se je Isabela popolnoma budna in zavedajoča, dvignila na mojem prsnem košu na svoje dlani, glavo je držala visoko pokonci, široko odprtih, radovednih, svetlih oči, čuječa, tukaj in zdaj. Močna in mirna. Srečna. Zvedavo je poslušala Maksima, ki ji je nekaj pravil. Poslušala je nas vse. Opazovala je naše obraze in prostor. Vem, da je čutila, da se poznamo, da pozna prostor, v katerem je bila ničkolikokrat poprej. Počutila se je varno in ljubljeno.

Zvečer smo zaspali vsi skupaj v naši družinski postelji. Noč je bila mirna, Isabela je je večino prespala. Jaz pa sem se večkrat zbudila, pokrila svoje najdražje in čisto zaljubljena v soju nočne lučke občudovala našo ljubo Isabelo, ki je kar spala.

Dišala je po čarobnem rojstvu. Po ljubezni sami.

Renata, Primož, Maksim in Isabela

<< prejšnja | naslednja >>