Sprašujem se, kje in kako se začne življenje? Se začne z željo, mislijo, ali je mogoče že v naprej določeno? Včasih se zdi da je določeno do potankosti in da je celo naše življenje le deja vu, včasih pa imamo zavest in občutenje da je cel svet ali vsaj naša usoda v naših rokah. V nosečnosti sem imela dva prevladujoča občutka, enega, da je moje življenje in življenje mojega otroka povsem v mojih rokah, da lahko celo s svojimi občutki oblikujem novo bitje in hkrati, da naju oba nosi na rokah višja sila.

Kljub temu, da sem se karseda poučila o poteku poroda, o slabostih in prednostih določenih okolij rojevanja, obiskala sem dve pripravi na porod in mednarodno babiško konferenco, fizično in psihično sem se pripravljala na to, da bi rodila čim bolj naravno, spontano, brez težav.. mi ni čisto uspelo. Mislim, da nisem dovolj močno verjela vase.

Moje telo je nekega dne eksplodiralo in odtekla je plodovnica. Popadkov pa od nikoder. V porodnišnici sem jemala rešilno zdravilo (t.j. Bachova cvetna esenca), se mirila in ponočila na skrivaj pila ricinusovo olje. Je učinkovalo, a preblago.

Naslednji dan pa, premalo plodovne tekočine, je rekla ginekologinja in da priporoča, da se mi pomaga umetno, z gelom.. sem sprejela, razočarana nad svojim telesom. Mogoče je bila tu moja napaka.

Umetnim popadkom nisem mogla slediti, ni bilo premora. Od začetka sem si pomagala z vročim tušem. V ogledalu sem svoji podobi govorila besede iz vaje za boljši vid:«Ljubim te in te bom vedno ljubila, vedno«.  Ko sem bila priklopljena na ctg, je pritekla prijateljica, stara znanka, ki je bila slučajno dežurna na delu. Za nekaj čase je bolečina otopela, saj sem bila prijateljice vesela. Kmalu je odšla, prišla pa je zopet bolečina.

 Ob vstopu v porodno sobo me dežurna babica ni niti pogledala, nekdo mi je ukazal, da naj zlezem na stol za pregled. Ko sem se to trudila storiti, med vedno bolj bolečimi popadki in slačila mrežaste hlačke,jih hotela vreči v koš, me je babica nahrulila, zakaj jih pa stran mečem, naj jih kar obdržim (a tako prakso pa smo imeli prej, na oddelku, kjer sem bila nekaj časa). Ne vem, kaj točno sem ji odgovorila, ampak od takrat me je še dalje grdo gledala in še, edino, kar pa ji zamerim, še na koncu poroda hotela izsiliti svojo avtoriteto z izjavo, da se ne da istočasno držati novorojenčka in počakati s prerezom popkovine. Na to finto bi tudi rada opozorila bodoče mamice. Z zdravstvenim osebjem se nima smisla bost, četudi imamo prav , kot v tem primeru. Vedno imajo prav, tudi, ko nimajo prav in tudi, ko imajo zelo grd odnos ali ga sploh nimajo, kot moja babica. Občudovalno je komunicirala je z zdravnico, ki se je šla širjenje materničnega vratu brez, da bi se kakorkoli predstavila ali govorila z menoj.

Kako bi se počutili vi?

Kako bi se počutili, če bi na vaše telo v skrajni stiski priklopili napravo, okrog trebuha bi vam namestili pas s sondami. Med premikanjem bi se sonde zrahljale in babica bi jih nejevoljno popravljala in vas silila da zlezete nazaj na porodno mizo.. kako bi se počutili vi, če bi morali »kakati in lulati« (prispodoba za način kako je treba dojenčka potisniti ven) pred tremi neznanimi osebami ki vas grdo gledajo, pri tem pa vam bi ena od njih še prerezala pol mednožja? Kasneje pa bi ga še površno zašila.

Prisotnost partnerja je bila vsekakor blagodejna, vendar bi bilo boljše, če bi lahko prišel, ko so se začeli popadki, ne šele, ko sem bila v porodni sobi. Takrat sem imela občutek, kot da je že vse določeno in odločeno.

Kako bi se počutili vi? Bi še verjeli da živimo v civiliziranem svetu?

Sama mislim, da sem nekako dobila soočenje z močnim delom svoje podzavesti. Tako kot sem močno čutila občudovanje do drugih porajajočih žensk, tolažbo prijateljice, hvaležnost višji sili, da mi jo je poslala ravno pravi trenutek, kanček ljubezni do sebe, tolažbo partnerja in občutek, da verjame, da bo vse v redu, da me sprejema, sem se tudi soočila s svojimi najglobjimi strahovi: ljudmi brez odnosa do posameznika. Mogoče sem pozabila, kaj vse še tli v moji podzavesti, mogoče sem v nosečnosti pozabila na trdo realnost, ali pa nisem hotela verjeti, da imamo ljudje lahko tako slabe odnose, da se lahko porodnica v najpomembnejšem trenutku svojega življenja počuti kot kos mesa, kot žival na poti v klavnico. Kot bi bila moja duša v nekem ustvarjalnem vrtincu uničenja in ustvarjanja, telo pa skoraj mrtvo. Pred porodom sem se bala, da bodo grdo ravnali z menoj, zelo, Prisotnost partnerja je bila vsekakor blagodejna, vendar bi bilo boljše, če bi lahko prišel, ko so se začeli popadki, ne šele, ko sem bila v porodni sobi.

 in ravno zato se mi je to zgodilo. Upala sem, da bom naletela na empatijo, na sočutje, na spodbudo. A kako lahko pričakujem sočutje od strojev? Kako sem lahko verjela, da bo stroj zaznal mojo ranljivost in jo spoštoval? Čudno, kajne?