Porod je zame stvar notranje pripravljenosti in moči ter sodelovanja s sistemom ali bolje rečeno z vesoljem, ki se kaže tudi skozi zdravstveni sistem...
Pod sodelovanje ne mislim, da enostavno sprejmeš vse kar ti ponujajo, ampak da se zavedaš, da so ljudje, ki tam delajo, samo ljudje in da so njihovi postopki velikokrat stvar navade in zastarelega programa.
Ko sem postala vegetarijanka so mi bližnji še več let, ko sem prihajala na obisk, ponujali meso. Enostavno so pozabili, da tega več ne jem. In ker sem vedela kakšen je moj življenjski slog, moja prepričanja in izkušnje, sem bila trdno odločena, da mesa ne bom jedla ter sem tako z lahkim srcem rekla le: Ne, hvala.
Podobno se mi je zgodilo s prijateljem, ki me je opozoril, da ne je' določene hrane, pa sem mu ravno to ponudila, ko je prišel spet na obisk.
Zato sklepam, da je tako tudi z medicino. Ugotovila sem, da je potrebno spraševati! : Zakaj bi vi naredili to pa to? Je ta postopek nujen? Imam čas premisliti preden se odločim?
Pametno je vedeti še pred porodom kakšni so lahko njihovi postopki, če gre vse v redu ter če se kaj zakomplicira in kaj bi sprejele in kaj ne oziroma kakšni "izhodi" so še na voljo, če nam njihovi niso ravno pri srcu.  
In zato ta uvod, ker sem se morala na porod precej pripraviti vnaprej.To je bil moj drugi porod.
Poskusila bom nekoliko opisati tudi prvi porod in primerjavo. Morda se vam bo zdelo čudno, da je bil moj prvi porod doma (samo s partnerjem, brez babice), drugi pa v babiški hiši (z izbrano babico, doulo in partnerjem). Ampak tudi taki obrati se dogajajo:).
 
Želela sem roditi čimbolj naravno. Najraje bi doma, ker sem imela že eno dobro izkušnjo za sabo, vendar sem se iz prve izkušnje naučila, da sem na svetu tudi zato, da sodelujem z drugimi, da potrebujem podporo in pomoč ter da ni potrebno, da naredim vse sama...podpora pravih ljudi, mi je pomagala do še lepše izkušnje poroda, kot je bila prva, saj sem bila bolj sproščena, počutila sem se podprta še iz strani dveh čudovitih modrih žensk.

Zaupala sem,da bom vedela kdaj bo čas.Iz prve izkušnje sem seveda tudi praktično vedela kaj pomeni čutit popadke oziroma odprtke, kot sva jim rekla s partnerjem. Popadki imajo tako težak prizvok, kot da te nekaj napade in da nimaš moči, odprtki pa povedo za kaj gre, juhuuu odpiram se, odpira se pot, da se srečam s svojim otročkom, z bitjem, ki prihaja, tudi z nalogo, da me kaj nauči...in tega se veselim :), poleg tega je beseda "odprtki" tudi smešna, kar me spet sprošča in to med porodom potrebujem, smeh, radost, odprto srce :)

Prvi porod je bil v odmaknjenem kraju, v naravi. Ko so prišli odprtki sem hodila po travi bosih nog, se zibala in krožila z boki ter spuščala predvsem nizke glasove s široko razprtimi usti, kar mi je zelo pomagalo, da sem se povezala s seboj in otročkom, mu z gibanjem odpirala pot na svetlobo. Na koncu sem se pa najbolj varno počutila v kopalnici (saj je bila zunaj že tema) kjer sem rodila kar na tleh. Partner jih je prej seveda prekril s starimi rjuhami, da je bilo mehkeje. V mislih sem imela seveda porod v čepečem položaju, a noge niso zdržale in sem zato rodila kar v pol sedečem položaju z eno nogo privito k telesu, tako sem v tistem trenutku čutila, da je najbolje. Porod je trajal od prvega odprtka pa do iztisa 24 ur in sem bila na koncu že izmučena, zaradi česar sem potem na silo pritisnila in  se raztrgala. Najprej je prišla glavica in otrok je že nekaj godrnjal, potem pa še telešček. Bila je zunaj in ni jokala. Dala sem jo na prsa in je pila, kar je sprožilo krčenje maternice in sem zato kmalu zatem porodila še posteljico. Zgubila sem kar nekaj krvi, da nisem mogla stat pokonci, ker enostavno ni šlo zaradi prenizkega pritiska. Vendar sem vedela, da bo vse dobro, le da sledim temu, kar moje telo v tistem trenutku zmore.Na porod sem se pripravljala tako dolgo, da sem vedela, da bom vedela kaj narediti. In tako sem šla pod tuš, se polivala z mrzlo vodo in samo dihala, podpirala svoje telo v tem kar je v tistem trenutku potrebovalo: potrpežljivost in mojo predanost, da ga poslušam in mu ustrežem, tako da sem potem po vseh štirih priplazila v naslanjač, kjer sem spet dojila in se crkljala s svojim otročkom.... Posteljico smo pustili pripeto na otročka, popkovino povezali s trakom in čakali, da se posuši, nakar smo jo čez par dni preščipnili kar s ščipalcem za nohte. Posteljico smo zakopali v zemljo, nad njo pa posadili jablano....
tako na kratko o mojem prvem porodu....

Drugi porod pa je bil nekoliko drugačen.

V Postojni so otvorili babiško hišo, ki je pri nas le navaden apartma v sklopu porodnišnice, a vendar zagotavlja veliko mero zasebnosti. Z doulo in z babico sem se dogovorila vnaprej, a nič ni bilo gotovo, ne prosti čas obeh, niti razpoložljivost babiške hiše, ampak sem vseeno zaupala, da se bo izteklo tako, da bo vse prav. In res se je. Okrog polnoči so se začeli odprtki in sicer kar močni. Vedela sem, da bom kmalu rodila. In smo šli na pot iz Ljubljane. Prevoz in kasneje ctg sta bila najbolj mučna dela poroda, ker se nisem mogla prosto gibat in tako nisem uspela primerno prilagajati telesa otročku, ki je lezel navzdol.
Ko smo prišli v porodnišnico nas je na parkirišču že pričakala doula, ki je bila moja podpora pred, med in po porodu...poznala je mojo zgodbo in rekla prave stvari ob pravem času, me spodbujala naj se obračam vase, dala mi je to, kar sem potrebovala: tiho navzočnost, razumevanje in čustveno podporo.
Nato sem izvedela za protokol. V babiški hiši lahko rodi le ženska, ki ima po merilih medicine nerizično nosečnost ter pravo "sliko" na ctg-ju, to je primerna slika utripov ploda ter moč popadkov, sicer nisi primerna kandidatka za babiško hišo. Ctg-ja nisem mogla opravljati leže, ker me je sicer zelo bolelo, zato sem ga opravljala stoje, kar mi pa tudi ni ustrezalo, ker sem morala biti razmeroma pri miru in so mi tako začele zatekati noge, skratka...mučno...ctg ni pokazal pravih rezultatov. Aktivnost otročka je bila prešibka za njihove standarde, ampak meni se je zdelo, da vse poteka prav...ampak to ni bilo dovolj. Zato smo ukanili napravo na ta način, da sem začela božat trebuh, da bi otročka stimulirala h gibanju, na skrivaj pojedla energetsko ploščico in ctg je bil ok. Medtem mi je odtekla voda... Sledil je pregled ginekologa, ki mi je ob vaginalnem pregledu povedal, da bom rodila čez pol ure, da sem že zelo odprta....(kot da ne bi vedela... in sem si mislila:spustite me že enkrat dol v bab.hišo, da se lahko v miru gibljem, kakšno zapojem itd.)
No in potem smo lahko šli. Cela posadka. Partner, doula, babica, asistentka (mlada študentka) in mi-dve še v enem kosu:)
Apartma je bil hladen, kar kaže na to, da niso bili ravno pripravljeni ali da se hiša ne uporablja ravno pogosto. Bil je pa tudi prehoden jesenski čas in morda še niso pričeli z ogrevanjem. Želela sem biti povsem gola in doula je imela rešitev-dekco:) Partner mi je po meri izdelal porodno pručko, saj sem se od prvega poroda naučila, da potrebujem nekaj, kar mi bo omogočilo uporabo težnosti ob sproščenih stegenskih mišicah. Izkazala se je kot odličen pripomoček, saj sem potem na njej tudi rodila. Podarili smo jo babiški hiši in sedaj se s pridom uporablja naprej, kar nas zelo veseli.
Zaradi pručke in pomoči babice,se tokrat nisem raztrgala, saj me je ob pravem času usmerila. Rekla je, naj sprostim stegenske mišice in naj nič ne pritiskam...telo je vse naredilo samo....kako lep občutek, res tako olajšanje, iztis...morem rečt, da mi je bilo prijetno, čeprav naporno, ker spet nisem spala, ker se  je ta mala odločila prit v zgodnjih jutranjih urah :)...
Nato pa spet podobni občutki, ko sem izgubila veliko krvi, nizek pritisk, priplazit se do tuša, dihat, dihat, dihat pri tleh in smeh, veliko humorja je prišlo iz mene....bila sem srečna.
Počasi sem se odplazila do postelje, nakar je prišla ginekologinja in me povprašala, če kaj potrebujem in sem ji rekla: Kaj pa ponujate...in smeh...pa se oproščam, da ste me najprej spoznala od zadaj :)) in če se premaknete naprej vas bom bolje videla :)))
Skratka zelo zabaven del...nato pa počitek in crtanje z malo punčko...kako lepo...

Vnaprej sem izpolnila vse papirje o tem kaj želim in kaj ne želim po porodu za otočka...pa so vseeno prišli na sestanek z nami in nas skušali na nežen način prepričat, da je to dobro in zakaj je dobro...in smo spraševali in spraševali ter odkrili, da skoraj nič od navedenega nima za nas pravega smisla ali da ni tako nujno, da otročka motijo s preiskavami takoj po rojstvu, ki je že samo po sebi dovolj naporno. In tako smo morali večkrat jasno prijazno zavrniti ponujeno.

Moji starši so želeli prit še isto popoldne na obisk, tako sem se morala tudi z njimi boriti...mami ni bilo prav, ker je nisem poklicala takoj, ko sem rodila, ali da bi partner poslal sms....in še sedaj mi to očita in zameri...to me je zelo razžalostilo...kako ja lahko moja mama tako sebična, kako ne more razumeti, da sem potrebovala čas zase, za otročka, za našo družino....v tem smislu mi je doula igrala vlogo mame, če bi bila moja mama dovolj zavestna, bi bila seveda ona pri porodu, a temu ni tako in sem se znašla. Hvala Tanja, da si bila ob meni.

Čez dva dni sem bila spet bolj pri moči. Ker smo vegani je partner v apartmaju kuhal, počasi nam je začelo primanjkovati zalog, poleg tega "hotel babiška hiša" stane 100€ na noč, kar ni tako poceni, najbolj važno pa je, da sem si želela v objem doma. Čutila sem se, da je čas, da gremo.
Prišel je pediater (ki navadno dela v Kliničnem centru v Ljubljani), da bi pogledal otročka, če je vse v redu in nas lahko spusti domov. Bil je grob, obnašal se je vzvišeno, brez občutka za ljudi, bi rekla. In sem ga kar nekako ubogala, za kar mi je žal. Pregledal je otročka in ugotovil, da nas ne more spustit, ker da je popek premoker, da je koža otročka presuha....in odšel, češ da pride drugo jutro....
V meni pa je rasla jeza, ker je bilo očitno, da nas hoče zadržat iz finančnih razlogov. In spet sem se povezala s svojo notranjo močjo, poklicala sestro in ji povedala, da gremo danes domov! Potem je prišel pediater s papirjem, kjer je pisalo, da gremo domov na lastno odgovornost in da nas bo prijavil socialni službi....kako žalostno...
Kljub temu smo v knjigo pohval in predlogov napisali pohvalo sestram ter predlog, da segrejejo prostor :)... in odšli....ko smo prispeli domov smo se spomnili, da smo pozabili posteljico v hladilniku v apartmaju :) in je šel partner nazaj ponjo, jo doma obdelal v prah (kar je bilo precej neprijetno),da bi jo pojedla kot dodatek k prehrani, da bi mi povrnila moč...ampak je bil okus tako mesen, da kljub temu, da je bilo to meso mojega mesa, nisem zmogla jest. Še vedno čaka v stekleni posodici na primeren čas in prostor, ko bo postala "podlaga" za mlado sadno drevo, ki mi predstavlja novo življenje, rast in rodovitnost.