Pišem o lastni porodni izkušnji, ki sem jo doživel kot spremljevalec in novopečeni očka. Vesel in počaščen sem, da sem bil lahko priča temu dogodku. Bilo je toliko vtisov in najrazličnejših doživetji, da je z besedami nemogoče opisati. Lepo se jih je spominjati, se jih zavedati in jih nositi v sebi. 
Bilo je že deveti dan čez predvideni dan poroda. Pričakovala sva popadke, le teh pa ni in ni hotelo biti. Dogovorjeni smo bili, da pridemo v porodnišnico tudi če še ne bo popadkov. Ker sva si predstavljala drugačen prihod v porodnišnico, sva se tisto dopoldne le s težavo odpravila v porodnišnico. Nisva bila prepričana da ravnava prav. Bila sva negotova, takoj po sprejemu v porodnišnici pa so naju peljali v sobo na merjenje CTG. V sobi sva se umirila in se potrudila, da sva razmišljala, si predstavljala in si želela samo dobro. Zares sva si želela da popadki pridejo in da se porod začne naravno. Nosečnost je bila povsem normalna in brez zapletov, verjela sva, da bo tako tudi s porodom. V sebi pa sva čutila neko negotovost in stisko. Bilo je že deveti dan in vedela sva da se bo sedaj začelo, a nisva vedela kako bo. Od samega razmišljanja in pričakovanja sva bila že utrujena. Zavedal sem se, da morava vso slabo energijo spraviti daleč stran in potem bo vse dobro. Bila sva sama v sobi, gledala sva se in dihala. Z vsakim izdihom sva si predstavljala, da gre vse temno stran od naju in z vsakim vdihom sva si predstavljala da vdihujeva svetlobo. Umirila sva se in tako dihala deset minut. Potem pogledava na graf CTG-ja in opazimo da črta na grafu ni več ravna. Bila sva vesela, presrečna in nadaljevala sva z dihanjem. Dobra volja se je stopnjevala. Tudi osebje v porodnišnici je bilo zadovoljno. Porodničar je preveril odprtje materničnega vratu in  sprejeta sva bila v porodno sobo. Naredili so tudi klistir medtem pa so se popadki kar vrstili eden za drugim. Mogoče, da so bili vedno močnejši. Bila sva vesela in zadovoljna, hkrati pa tudi v pričakovanju.
V porodni sobi le bilo prijetno. Babica je bila prijazna, ponudila sva ji tudi najin porodni načrt. Želela sva, da vse potka naravno brez umetnih pomagal, da je osebje prijazno in da se vedno pred vsakim posegom z nama posvetujejo. Zapisala sva tudi da novorojenčka takoj po porodu položijo na trebuh. Babica je vse prebrala in zatrdila, da vse to kar je zapisano v porodnišnici tudi izvaja. Čas je tekel, babica je izpolnjevala razne formularje in naju marsikaj spraševala kar je bilo že rahlo moteče. Popadki so bili že vedno bolj intenzivni, babičina vprašanja pa so samo zmanjševala koncentracijo in preusmerjala pozornost drugam.
Babica je večkrat povedala in pokazala kako se pravilno diha. Njeni napotki so bili koristni, poskušala sva se jih tudi držati. Večkrat je v sobo prišel tudi ginekolog porodničar. Malo je povprašal pogledal naokrog , nas spodbujal in povedal da lepo napredujemo in da je vse v redu. Tudi sami smo imeli tak občutek, bili smo zadovoljni. Čez nekaj časa pa je babica ponudila sredstvo proti bolečinam. Dvakrat ali trikrat sva odklonila nato pa le pristala. Rečeno je tudi bilo, da se je potem lažje sprosti in da lajša bolečine. Naposled sva le pristala in vbrizgali so sredstvo proti bolečinam. Večkrat je prišel v sobo tudi porodničar. Pri nekem obisku je dejal da bo predrl plodovne ovoje. Zaupala sva njegovi odločitvi. Imel sem tudi občutek, da druge možnosti niti nisva imela. Voda je odtekla, popadki pa so bili vedno močnejši in tudi vedno bolj boleči. Bilo je zelo intenzivno, nama se je zdelo da se vse dogaja zelo hitro. Še enkrat so vbrizgali sredstvo proti bolečinam. Midva sva se samo gledala in se osredotočala na popadke in skupaj dihala. Presunila me je moč in energija popadkov. Poskušala sva jih sprejeti za dobro, čeprav je bolelo je bilo potrebno biti čim bolj sproščen. Sprejeti bolečino ni enostavno, obenem pa biti še sproščen…. občudujem žensko trdno voljo da to lahko prenesejo. Presenečen sem bil in podobnih lastnosti v človeku do takrat še nisem videl.
Nama se je zdelo da se vse skupaj odvija z izredno naglico. Po približno treh urah se je že videla glavica. Babica je še povedala, da bodo dodali malo umetnih popadkov. Naštela je zakaj je vse to dobro. Zaupala sva, predala sva se in poskušala vsako stvar vzeti za dobro.
Opazil sem, da je v porodni sobi veliko ljudi, pogovarjali so se. Motilo me je  in sem lepo prosil, če lahko gredo iz sobe ker motijo. Upoštevali so. Popadki so bili vedno močnejši. Večkrat je v sobo prišel tudi porodničar in drugo osebje. Tudi luči so se prižigale in ugašale. Ni bilo več tistega prijetnega vzdušja kot na začetku. Naenkrat je utrip otroku padel. Videl sem osebje s porodničarjem, da se dogovarjajo kako bodo ukrepali. Dogovorili so se da je potrebno na hitro spraviti otroka na svet. Dve babici sta pritisnili na trebuh porodničar pa je pomagal z vakumom. Bilo je zares hitro. Stopil sem bliže novorojenčku a videl le kup rok okrog njenega telesa. Komaj mi je uspelo videti da se je rodila punčka. V roke so mi porinili škarje in prerezal sem popkovino. Novorojenko so hitro odnesli na drugo mizi, jo očistili in oblekli. Zaslišala sva njen glas in takoj sva se tudi midva z mamico oglasila. Zdelo se mi je, da je pomirjena. Pomirjena sva bila tudi midva in prvi stik je bil vzpostavljen.
 Ko so novorojenko oblekli so povedali, da mora na opazovanje, ker je malo podhlajena. Drugače pa je vse v redu.  Novopečena mamica je bila utrujena, omotična in tudi poškodovana. Porodničar je povedal, da je šlo za otrokovo življenje, mamica pa se bo že kmalu zacelila. Bila sva neizmerno vesela in srečna ob rojstvu hčerke. Ostal pa je grenak priokus. Mamica je imela občutek, da sploh ni naredila tistega kar bi lahko. Škoda se ji je tudi zdelo, ker ni čutila kdaj je punčka zdrsnila v svet. Tolažil sem in poizkušal dopovedati, da je naredila vse kar se je dalo narediti. Več ni bilo mogoče narediti, in škoda si je karkoli očitati.
Sedaj se zavedam, da porod ni le fizično rojstvo. Zdi se mi, da je veliko več. Dogajajo se usode in dogodki, na katere imamo vpliv ali pa tudi ne. Rojstvo je dobesedno stvarjenje, Stvarnikovo delo. Ne moremo vedeti kakšna je Stvarnikova volja. Lahko smo samo ponižni, predani in upamo na najboljše. Nosečnica med porodom bi morala biti center dogajanja in vsi navzoči bi ji morali prisluhniti z vsem svojim bitjem. Porodna soba pa bi morala biti sveti kaj v katerega vstopa novo bitje, novo življenje. Novorojenčka še ne poznamo, ne vemo za njegove potrebe, želje, za njegovo usodo…. Novorojenčku je potrebno nuditi najboljše.
Želel bi še opisati nekatere dogodke med porodom.
Večkrat sva se spraševala zakaj je otroku padel srčni utrip. Midva sva mnenja, da je vse potekalo prehitro, preveč na silo. Takrat se je v sobi izmenjavalo veliko osebja, vsak je prinesel svojo energijo. Rasla je napetost.
Videl sem, kako so se porodničar in babice dogovorili za hitro otrokovo rojstvo, ker je otroku srčni utrip padel. Dogovorili so se lepo, kot ekipa v katero pa ni bila vključena porodnica. Vem, da ne bi mogla sodelovati v pogovoru, tudi časa ni bilo. Lahko pa bi bili skupaj (osebje in midva)  kot ekipa že med pogovorom in iskanjem rešitve. Moje mnenje je, da bi tak pristop olajšal rojstvo, potek rojevanja bi bil bolj harmoničen.
Takoj po rojstvu so deklico očistili in šele potem so jo nama pokazali. Za trenutek sem se počutil, kakor da bi bil v trgovini. Želel sem videti novorojenko tako kot je v tistem trenutku. Večkrat sem jih prosil, če lahko položijo otroka k mamici. Šele ko so jo lepo oblekli in 'zrihtali' so jo nama dali za kratek čas. Vem da zdravstveno osebje – uslužbenci morajo narediti kakor predpisuje stroka. V tistem momentu sem tudi sam spoznal, kaj pomeni služba. Vsak zaposlen mora narediti to kar mu je določeno. Zaposlen se zaveda svojih dolžnosti, predpisov in delo mora opraviti brezhibno. Sprašujem pa se, kaj ima to skupnega s dogajanjem v porodni sobi?  Spoznal sem, da je rojstvo najpomembnejši dogodek. Toliko sprememb naenkrat se ne zgodi nikoli več v življenju.
Rad bi povedal, da nikogar ne obtožujem in verjamem da smo se pri porodu vsi trudili po najboljših močeh. Izredno sem hvaležen, da sem bil prisoten pri rojstvu najine prvorojenke. Zavedam se, da vedno dobimo to kar si zaslužimo.