Zgodilo se je v začetku leta 2015, vendar pa je spomin in občutek močno živ še danes. Ta dan oziroma 3 dni si bom zapomnila za vedno. Želim povedati na glas o tej zelo negativni in nečloveški izkušnji v našem zdravstvu.

Pojasnilo: V idealnih okoliščinah bi se nosečnice napajale z radostnimi in navdihujočimi  porodnimi zgodbami. Tako bi se podprle z doživetji  in s praktičnimi izkušnjami žensk, ki so že rodile. Žal vse porodne zgodbe niso take.
Ta porodna zgodba lahko vsebuje opise neustrezne skrbi, nespoštovanja človekovih pravic ženske in/ali doživetja, povezana tudi z občutki nemoči, zlorab, nasilja in podobno.
Če načrtujete nosečnost ali če ste noseči in se poroda močno bojite, če se ob misli nanj soočate s tesnobnimi občutki, vam svetujemo, da premislite, ali bi nadaljevali z branjem. Morda v vašem primeru potrebujete drugačne vrste informacij in podpore. Pišete nam lahko na info@mamazofa.org.

Začelo se je v letu 2014, natančneje aprila 2014, ko sem prvič zanosila. Začetek nosečnosti ni predstavljal težav, nobenega bruhanja, slabosti in vsega negativnega kar lahko pač v nosečnosti pričakuješ. Skratka zelo lepo obdobje s polno veselja in radosti, s pričakovanjem na prihajajočega novega člana v družino.

Kasneje, nekje na sredini nosečnosti, ko sem izvedela, da imam nosečniški diabetes, pa je bilo za mene zelo utrujajoče in nedoumljivo. Ni mi bilo najbolj jasno, če pa sem celo nosečnost preživela na paradižniku in mandarinah… Kasneje sem izvedela, da je za sladkorno bolezen lahko kriv tudi stres. S časom sem se sprijaznila s tem in naredila vse v moji moči, da sva z malim bitjecem v mojem trebuhu lepo shajala. Ker sem imela v preteklosti že težave z mehurjem in ledvicami, tudi v tem času seveda ni bilo izjeme, nekje dva tedna pred rokom, pa sem za nameček dobila še antibiotik.

Prava zmešnjava pa se začne na rok poroda, ko sem začela na ultrazvoke in CTG-je hoditi v porodnišnico. Otrok je en teden po predvidenem roku tehtal že 4700 g (rekli so 500g gor ali dol), midva s partnerjem pa sva bila vsa začudena, da noben zdravnik ni nameraval nič ukrepati… Kar so naredili je, da so mi rekli naj s partnerjem poskusiva sama sprožiti porod, če ne bo šlo, pridem noter čez en teden, na indukcijo poroda, v ponedeljek ob sedmih zjutraj. Seveda se nič ni zgodilo, mali navihanček ni želel iz toplega maminega objema in tako smo odšli v porodnišnico, dva tedna čez predvideni rok poroda.

Tam pa se začne povsem druga zgodba. Bilo je sredi zime, obiski prepovedani, morala in psiha na psu in si povsem sam v tej zmešnjavi čustev in negotovosti. Tam sem ležala ponedeljek cel dan in noč, kjer sem dobivala neke tablete na osem ur za sprožitev poroda, in pa mislim da dnevno pregled in mehčanje materničnega vratu, kar je bilo zelo boleče, saj sem med pregledi krvavela in jokala, zdravnik pa mirne vesti »A to vas boli?«, ne da bi prenehal, dokler ni končal. Počutila sem se zelo osramočeno, skoraj zlorabljeno lahko rečem. Kot, da sem samo še ena nosečnica, ki je pač prišla roditi. Enako se je dogajalo še v torek, ko so še razmišljali ali bi naredili carski rez, saj se nisem odprla niti za milimeter in popadkov tudi ni bilo na vidiku, vsaj tistih ne, ki naj bi jih čutila. Ko me je prišel zadnjič pregledati, ne morem trditi zagotovo, ampak občutek sem imela tak, kot da me je med pregledom na silo odprl za dva centimetra, samo da me je lahko poslal v spodnje nadstropje v porodno sobo, kajti dva centimetra odprtosti je veljalo, da se porod začenja. Žal pa se še danes sprašujem, če sem sploh bila kaj odprta za nadaljevanje poroda, saj je zdravnik isti dan okoli pol četrte ure popoldan klical mojega partnerja in mu rekel, da se ne odpiram in bojo po vsej verjetnosti naredili carski rez.

Ko sem prispela v porodno sobo v torek ob pol šestih zvečer (seveda je bila epiduralna anestezija mogoča le med sedmo zjutraj in tretjo popoldne - sreča pa taka), se mi je končno lahko pridružil tudi moj partner. Samo hvala lahko rečem, ker ne vem kaj bi se dogajalo še z mano, če njega ne bi bilo tam. Začetek poroda je bil zelo neobetaven in že takrat sem vedela, da me ne čaka prav nič lepa izkušnja, kot sem si to predstavljala celotno nosečnost. Najprej sem takoj dobila nekaj v žilo proti bolečini (seveda z mojim privoljenjem), ki pa bi se moralo stekati zelo počasi, nekaj ur, vendar se je steklo v veliko krajšem času. Seveda sva se s partnerjem spraševala, če je to prav, pa je medicinski brat rekel, da sedaj ne more nič in da naslednje štiri ure ne bo nič. V redu. Bomo videli kako bo… Še danes se sprašujem, če takrat nisem dobila zdravila za sprožitev poroda. V naslednjih devetih urah, povem po pravici, se ne spomnim kaj dosti, saj sem bila večino časa v nezavesti, v hudih bolečinah in utrujena že tako močno, da bi lahko spala tri dni skupaj. Lahko pa povem kaj se je dogajalo, po besedah mojega partnerja. Dodajali so mi umetne popadke, po nekje šestih urah sem jih imela že na 15 sekund, kar je precej utrujajoče, vendar otrok je bil prevelik, to so zdravniki vedeli, zato ni mogel ven, pa če sva se oba še tako trudila. Pred polnočjo so mi na silo izpraznili mehur, da me je med uriniranjem bolelo in peklo po porodu še tako dolgo, kot sem okrevala. Okoli polnoči je malo bitjece samo z vrhom glave pokukal dvakrat ven, vendar tako kot mami, seveda ni imel več moči, da bi prijokal na svet. Takrat so mi tudi na silo vlekli noge narazen da bi rodila, pa čeprav sem jim v solzah govorila, da me boli levi kolk in se niti obrniti ne morem, kaj šele da bi rodila. Ta zgodba se ponavlja celih devet ur, vse nekaj na silo, midva pa po skoraj treh dneh  nimava več moči, saj kot sem rekla, sem imela popadke na 15 sekund, vmes med popadki pa sem bila v nezavesti. Po polnoči naj bi tako trdno zaspala, da se do tretje ure zjutraj sploh nisem odzivala tako sem bila že izmučena, pa je partner rekel, da sem imela ves čas popadke, sodeč po CTG-ju. Preden sem zamenjala porodno sobo, naj bi se po besedah partnerja še stuširala in pojedla večerjo (žal se prav nič ne spomnim od zdravila ob prispetju v porodno sobo naprej). Mislim, da sem bila večino poroda dokaj tiho, tiho jokala, tiho jamrala, ko kar naenkrat v sobo stopi medicinska sestra in reče: »no, no kaj se pa tako deremo, jaz sem rodila tri otroke, pa ni bilo tako hudo«. Še enkrat hvala za mojega partnerja, ki jo je mirne vesti nadrl in rekel naj se ne vrača, če nima nič pametnega za povedati in da dobro ve, kot zdravstvena delavka, da se vsak porod in porodnica razlikujeta od druge! Res je ni bilo nazaj do takrat, ko smo se začeli približevati koncu poroda. In prav je tako! Vmes so mi tiščali na obraz masko s smejalnim plinom, zaradi katerega pa mi je bilo na žalost slabo, tako da je ves porod potekal v živo. Vem, si mislite, da tako večina porodov poteka. Se strinjam popolnoma, sem tudi sama želela roditi na povsem naraven način, brez protibolečinskih odmerkov, vendar mi logika zaradi velikosti otroka in nosečniške sladkorne ni dala miru. Pred tretjo uro zjutraj so se odločili, da bodo sami ukrepali, ker so videli, da se nikamor ne premaknemo. Takrat pa je bilo kar naenkrat vso zdravstveno osebje pri meni. Začeli so mi pritiskati na trebuh, naredili epiziotomijo brez vprašanja in po desetih minutah je malo bitje uzrlo ta svet.

V sredo zjutraj je tako končno na svet prijokal moj zelo pričakovani sinček, težak 5050g in velik 56 cm. Porod je bil otežen zaradi z enkrat okrog vratu ovito popkovnico – s stisnjenjem, nivo sladkorja pod mejo, naredili so McRobertsov manever in manualno rotacijo ramen, ker se je otrok zataknil, imel je že mekonijsko plodovnico in ker je pod pritiskom popadkov tiščal z glavico v kost je imel še nekaj časa po porodu na glavi veliko buško, imel je tudi krvave beločnice zaradi pritiska med porodom … Če bi čakali še malo, res ne vem do česa bi to pripeljalo. Vendar danes lahko rečem, da sem ponosna mamica zdravemu dvoletniku, ki ga naravnost obožujem in občudujem njegov pogum in vztrajnost.

Želim pa izpostaviti predvsem to, da vsega tega ne bi bilo treba, glede na to, da ne živimo več v srednjem veku, kjer so ženske rojevale na njivi brez kakršnekoli pomoči, ampak v sodobnem svetu s polno tehnologije, kjer bi bil porod lahko precej lažji in izoblikovan po željah vsake nosečnice posebej. Konec koncev je to moje telo in z njim počnem sama kar želim. Ni potrebno trpeti do te mere, da se danes samo še sprašujem, če sem sploh po tej travmatični izkušnji sposobna še imeti kakšnega otroka, zaradi nepremostljivega strahu pred porodom. Pred vsem tem sem želela imeti najmanj tri otroke. S carskim rezom ali vsaj epiduralno anestezijo bi bilo vse trpljenje, bolečine in strah izpuščene, saj če so zdravniki samo razmišljali o tem, je že morala biti neka podlaga za njihovo negotovost. Po porodu pa sem okrevala enako dolgo, kot bi po carskem rezu, saj približno tri tedne nisem zadrževala ne blata, ne vode in skoraj dehidrirala, zaradi predpisanih antibiotikov pred porodom. Samo sreča jih je rešila, da z otrokom ni bilo nič hujšega narobe.