Grozil mi je carski rez (stanje po carskem, bila sem 6 dni čez rok), zato sem se odločila, da »stvar vzamem v svoje roke«.
Po pridobitvi drugega in tretjega mnenja sem v bolnici podpisala, da grem na lastno odgovornost ven. Šla sem k dr.Ocvirk na akupunkturo za pospešitev poroda. Čez 2 uri sem doma skakljala po stopnicah, dobila mail kolegice, da zmešam 0, 5 dcl ricinusovega olja, eno šilce-zamašek nekega alkohola (viski, šnops ipd) in nekaj soka (bolje multivitamin ali ananas zaradi močnega okusa) in popijem.
In tako sem okoli 17h spila ta coctail, ki je bil prav piten! Pila sem ga z ananasovim sokom. Zvečer pa še z mojima lubčkoma v toplo kopel. Pa se je začelo….. Nekajkrat na wc- namesto klistirja , potem pa topa bolečina v spodnjem delu trebuha, ki se je ponavljala na nekaj minut – popadki! Juhu!
Na poti v porodnišnico (cca ob 22h) sem razmišljala in upala, da ne bi vso noč trajalo. Rekla sem si, da so popadki super, ker mene odpirajo, otročku pomagajo in s tem zavedanjem lažje predihavala bolečine. V porodnišnici so me po ctg-ju pregledali in ugotovili, da sem 5-6 cm odprta, kar verjet nisem mogla. Smo šli kar v porodno sobo, sicer bolj počasi, ker me je »zagrabilo« že skoraj na vsakem koraku, ampak je šlo. Preden sem se skobacala na posteljo mi je odteklo nekaj kapljic plodovnice in potem mi je mehur (plodovi ovoji) visel ven, res hec'n občutek 
Ko sem se spravila na posteljo, je bilo treba že potiskat – in sem potiskala. Malo me je zaskrbelo, ker sem morala potisnit v najhujšo bolečino, ampak ravno to je ta pravo, to je treba. Glede na moj porodni načrt me je babica vprašala, če grem iz postelje in čepe poskusimo. Seveda! Je bil moj odgovor, a takoj za tem je bil popadek in iztis. Ni bilo časa za »moje« položaje.
Vsega skupaj sem bila pol ure v porodni sobi in že je prišla moja mala Neža. Tako kot sem si želela so mi jo dali na trebuh, bili sva povezani s popkovnico, najlepši občutek na svetu! In ko je popkovina prenehala utripat so jo prerezali. Mala je bila na meni in vtirala sem ji verniks, super je bilo. Potem je še pila pri meni, res nepopisni občutki.
Neizmerno sem vesela, da se je izšlo lepše kot sem si upala predstavljati. In zdaj vem, česa smo zmožne: bravo mame!