Preden začnem s svojo porodno zgodbo, vas moram takoj na začetku opozoriti, da moja porodna izkušnja ni navdihujoča oziroma takšna, da bi vzbujala občutke: O, kako lep porod. Nasprotno, svoj prvi porod sem doživela kot travmo, ki je gotovo nikoli ne bom pozabila. To seveda ne pomeni, da ne mislim več imeti otrok, toda prepričana sem, da bi moj porod v drugačnem okolju lahko potekal popolnoma drugače. Tako kot je tanka meja med norcem in genijem, verjamem, da bi tudi jaz kljub vsem zapletom svojo prvo porodno izkušnjo lahko doživela kot enega izmed najlepših trenutkov, ne pa kot najbolj bolečo izkušnjo življenja.

Moje težave so se pravzaprav začele že v nosečnosti, saj sem v petem tednu nosečnosti - na svoji poroki (!) - začela krvaveti. Bila sem hospitalizirana in dobila hormonske tablete, po katerih sem se počutila zelo slabo. Kot bi nekako izgubila stik s svojo nosečnostjo. Po tednu dni uživanja umetnih hormonov in notranjih dilem sem se odločila, da preneham z jemanjem tablet. Da, takšna sem, pripravljena sem se upreti zdravnikom in jim ne slepo slediti! Hormonske tablete sem namreč dobila zaradi štirih odstotkov možnosti, da krvavitev povzroča slabo delovanje rumenega telesca. Toda ker že nekaj let ne uživam nobenih tablet, tudi tokrat nisem želela slediti kemiji, temveč sem se ponovno prepustila naravi. Če mi je otrok namenjen, se bo nosečnost obdržala, če ne, se bom pa pač morala sprijazniti s tem žalostnim dejstvom. Svojemu šest tednov staremu otročku sem napisala pismo, v katerem sem mu povedala, kako zelo ga že imam rada, kako zelo si ga želim, toda če še ni prišel čas za moje materinstvo, bom tudi to sprejela. Ko sem pisala pismo, sem jokala, zaprla sem oči in začutila, kako me okrog vratu objema otroček z zlatimi laski. Vedela sem, da sem se pravilno odločila. Dva dni potem sem prenehala krvaveti. Toda pojavila se je nova težava: hematom na dnu posteljice, zaradi katerega sem morala tri mesece strogo počivati. Nevarnost je bila še toliko večja, saj sem Rh negativna in je obstajala verjetnost imunizacije: da bi moje telo začelo zavračati Rh pozitiven plod. Iz aktivnega življenja sem bila nenadoma potisnjena v posteljo. Z ogromno časa. Ko sem rešila vse sudoke, prebrala vse »odložene« knjige, rešila »stare« težave iz preteklosti … sem se v službi dogovorila za 4-urno delo od doma. Tako je moja nosečnost potekala delovno in v polnem načrtovanju prihodnosti. Na porod in materinstvo sem se namreč želela dobro pripraviti, predvsem pa sem si želela naravni porod, o katerem sem veliko izvedela od Združenja Naravni začetki. Prebrala sem Modrost rojevanja Ine May Gaskin, Kitzingerjevo The new pregnancy and childbirth choices and challenges, ravno ujela izid Wagnerjevega Mojega porodnega načrta in ohrabrila svoje pričakujočo materinstvo s knjigo Materinstvo in dojenje iz srca. Z možem sva se udeležila delavnic Pričakujem otroka, skupaj prebirala literaturo in vedno bolj spoznavala, da bo v slovenski porodnišnici težko roditi naravno. Toda odločila sva se, da se ne dava, da si bova izborila svoje pravice. Tako je korak za korakom nastajal najin porodni načrt – kot rezultat večmesečnega raziskovanja in pripravljanja na prihod najine prvorojenke. Po spletu okoliščin sva se odločila, da jo bova pričakala v ptujski porodnišnici.

Porod se je začel malo po polnoči z razpokom plodovih ovojev (v nadaljnjem besedilu razpok). Ker mi je plodovnica odtekala počasi in so bili popadki sprva le na 15 minut, nisem zagnala panike, čeprav priznam, da sem globoko v sebi bila razburjena in gotovo tudi prestrašena, saj je to bil moj prvi porod. Čez kakšne 4 ure, ko so bili popadki že na 6, pa tudi 4 minute, sva se z možem odpravila od doma, saj naju je čakala še dobra ura vožnje do Ptuja. Že kakšen teden dni sva imela vse spakirano, na hladilniku seznam zadnjih napotkov in tako sva od doma šla pripravljena in polna pričakovanja, da končno srečava najino princesko. Čeprav sva pri načrtovanju imela pomisleke, kako bo s popadki v avtu med vožnjo, sem jih lahko brez težav predihala, saj so bili obvladljivi, tako da sem bila zelo mirna in sem se poroda veselila. Ves čas nosečnosti sem namreč verjela, da bo moj porod intenziven, a lahek in čustveno nepozaben. Zaupala sem si oziroma verjela sem v svoje telo in naravo. Je pa res, da me je bilo zelo strah porodnišnice, saj nisem bila sigurna, ali se bom uspela v tako tujem in hladnem okolju dovolj sprostiti in ali bo zdravstveno osebje pripravljeno spoštovati moj porodni načrt. Tolažila me je misel, da bom ob sebi imela svojega moža, s katerim sva izjemno povezana in ob katerem se zares počutim varno.

Ko sva prišla v porodnišnico, so se popadki ustavili oziroma zredčili, nenadoma so bili le na 15 in 20 minut, kar sem si razlagala kot učinek psihe. Babica, ki naju je sprejela (pri tem je poskušala moža poslati iz sprejemne, vendar sva vztrajala, da je ves čas ob meni), je naredila CTG in povedala, da to še niso pravi popadki in da se torej porod še ni začel. Zaradi razpoka me vaginalno ni pregledala, temveč naju je poslala v porodno sobo. V porodnišnici so že imeli moj porodni načrt, vendar sem za vsak slučaj izročila še eno kopijo, saj je ravno potekala menjava babic. Ostala sva sama v porodni sobi in se poskušala čim bolj sprostiti. Sedela sem na porodni žogi, z možem sva se objemala in poljubljala, hodila sem po sobi, pila vodo in izotoničen napitek, jedla energijsko čokoladico, poslušala glasbo z naravnimi zvoki dežja, reke in ptičkov … toda popadki so bili še vedno redki in po besedah babice le posamezne tonizacije, torej nepravi popadki. Nekoliko sva bila zaskrbljena, toda bila sva pripravljena čakati na naravne popadke, saj kot sva se poučila, je popolnoma naravno, da se porod začne 24 ali tudi 48 ur po razpoku. Druga babica, ki je med vrsticami zelo očitno pokazala, da ne odobrava najinega porodnega načrta in čakanja na naravne popadke, me je po približno 12 urah od razpoka vaginalno pregledala in po njenih ugotovitvah sem bila popolnoma zaprta, čeprav sem bila pred enim dnevom na pregledu pri svoji ginekologinji, ki je potrdila odprtost od 2 do 2,5 cm in mi rekla, da sem učbeniški primer nosečnice, ker se tako lepo »medim«. Pri tej babici, ki si je ob odhodu iz menjave drznila celo reči: »No, me prav zanima, če bosta že rodila, ko pridem nazaj v službo.«, si nisem želela roditi. Kot oviro temu, da bi se lahko sproščeno predala porodnemu procesu, sem doživela tudi CTG oziroma merjenje otrokovega utripa vsakih 15 minut, saj sem čutila točno to, kar sem prebirala v knjigah o naravnem porodu: središče poroda je ta »mašina« ob meni, ne pa jaz, ki rojevam. Toda nisem se predala in še vedno verjela, da bom rodila naravno. Prišla je tretja babica in z njo občutek miru in varnosti. Prinesla nama je CD s posebno porodno meditacijo, ob kateri sem se razjokala. Ne vem zakaj, toda očitno je bilo v meni nakopičenega toliko strahu pred porodnišnico, da me je ljubeča skrb te babice tako zelo ganila. Toda kmalu se je nekaj spremenilo: ob popadku se je pojavila bolečina v anusu, ki mi ni dopustila, da bi lahko popadek predihala sede ali v kateremkoli drugem položaju kot stoje, čeprav je babica - že četrta in izjemno prijazna – porodno mizo obrnila na glavo, da bi našli položaj, ki bi mi olajšal bolečino. Med popadkom (še vedno brez kateregakoli protibolečinskega sredstva) sem čutila, da se deklica želi spustiti, toda kot da ne more, kot bi zadevala ob nek zid. Vedela sem, da se lahko med porodom pojavijo bolečine v križu, ki jih olajša položaj na vseh štirih, toda moja bolečina se je izjemno povečala v vsakem drugem položaju razen stoječega, zaradi česar sem začela sumiti, da ne gre za normalno porodno bolečino, temveč da nekaj ni v redu. Dober dan po razpoku sem bila odprta šele 4 cm, maternični vrat retroflektiran, pravi popadki so se šele začeli, mene pa je mučila ta »čudna« bolečina, ki se je iz popadka v popadek stopnjevala. Tako sem najprej pristala na Buscopan svečko, čez eno uro prejela še ampulo Spazmexa, toda nič ni pomagalo. Bolečina v anusu je bila vedno bolj nevzdržna, tako da sem se čez dve uri odločila še za polovico ampule opiata Dolantin, čeprav to ni bilo v mojem porodnem načrtu. Vedela sem namreč, da bo zaradi Dolantina moja deklica omamljena. Toda bolečina je bila prehuda, moje sklepanje pa sledeče: Svojo princesko mučim tudi s tem, ko me tako strašansko boli, zato moram delovati po načelu manjše škode. Toda tudi Dolantin ni zmanjšal bolečine niti za odstotek, kar mi je še dodatno potrdilo dvome, da moja bolečina ni običajna porodna bolečina, toda ker sem prvorodka in resnično nisem vedela, kakšna je porodna bolečina, sem verjela strokovnjakom, da gre očitno za klasično porodno bolečino. Njihova teorija je bila, da sem zaradi svojega čakanja na naravne popadke že zelo izčrpana in se je moj bolečinski prag zato znižal. Po enem dnevu in sedmih urah od razpoka sem tako sprejela še infuzijo in umetne popadke - 5 enot Syntocinona, saj sem resnično bila že zelo izčrpana od bolečine, odprta šele med 7 in 8 cm, otrok pa še vedno v višini interspinale, kar pomeni, da se še vedno ni spustil v porodni kanal. Toda sedaj me je čakala še hujša bolečina, saj popadkov nisem smela več predihavati stoje, temveč sem se zaradi Syntocinona morala vleči na bok. Pri vsakem popadku je bila bolečina tako nečloveška, da sem se počutila kot na mučilnem stolu. Jokala sem od bolečine in mož z mano, saj ni vedel, kako naj mi pomaga. Oči sploh nisem mogla več odpreti. Po dobrih dveh urah zame nečloveškega mučenja sem v joku zahtevala, da izklopijo Syntocinon, saj sem bila na čistem robu. Porodničar me je vaginalno pregledal (tekom samega poroda se ni name obrnil niti z enim vprašanjem, kako se počutim, kaj doživljam, da bi mu lahko povedala za to bolečino v anusu, ob obiskih je samo pogledal zapise CTG-ja) in ugotovil, da sem kljub umetnim popadkom še vedno odprta med 7 in 8 cm, otrok pa se še vedno ni spustil. A so torej umetni popadki kaj pomagali? ABSOLUTNO NIČ. Bila sem toliko odprta, kot sem se odprla z lastnimi popadki, moja deklica še vedno visoko, sama pa sem morala nevzdržno močne popadke dobri dve uri predihavati v ležečem položaju. Zaradi moje popolne izčrpanosti (prosila sem za pomoč, samo da ta bolečina preneha) in očitnega zastoja poroda sva se oba s porodničarjem strinjala, da je potreben carski rez. In tako so 17. aprila ob 10.15 iz moje maternice vzeli punčico, medtem ko sem bila sama v globokem svetu narkoze. Vem, da bom vedno žalovala za tem, da sem izgubila prvi trenutek z dojenčico, ki sem se ga tako zelo veselila. Niti pomisliti ne smem, kako se je morala počutiti, ko so jo dvignile popolnoma tuje in neljubeče roke. Toda vsaj stik koža na kožo je dobila, saj jo je mož takoj, ko so jo umili, kengurujčkal. Še na fotografijah se vidi, kako je na moževih prsih iskala dojko.

Tukaj se zgodba s carskim rezom ponavadi konča, toda žal pri meni ni bilo tako. Približno 12 ur po carskem rezu je drug zdravnik (ne tisti, ki je delal carski rez) ugotovil, da krvavim v trebušno votlino, zato je bila potrebna še ena operacija oziroma revizija. Ker je pri vsaki krvavitvi v trebušno votlino nevarnost sepse, so z mano na postelji tekli po hodnikih in šele takrat sem se zavedla, da sem očitno v smrtni nevarnosti. Nisem se uspela posloviti od moža, saj so me prej (že drugič v dvanajstih urah) uspavali, mož pa je v smrtnem strahu čakal pred operacijsko sobo. Zažgali so mi žilo pri rezu maternice, iz katere sem krvavela, in sčistili trebušno votlino, pri čemer je bilo potrebno mišico na dveh mestih tudi notranje zašiti. Preživela sem. Večno bom hvaležna porodničarju dr. Lukmanu, ki me je ob 22h zvečer prišel še enkrat pogledat in ugotovil, da notranje krvavim, saj mi je po vsej verjetnosti rešil življenje. Pred mano je namreč bila noč in ker nisem bila več v šok sobi, kjer neprestano preverjajo osnovne življenjske kazalce, bi se lahko pripetilo tudi to, da bi mislili, da spim, medtem ko bi iz mene odtekala kri in z njo moje življenje. Zato Hvala dr. Lukman!

Teden dni bivanja v porodnišnici, ki je sledil, je bil zame izjemno težek. Ob meni je v posteljici ležala moja hčerka, jaz se pa prve dni nisem zmogla sama niti vstati in oditi na stranišče, kaj šele, da bi svojo princesko lahko dvignila ali previla. In kot da zapletov še ne bi bilo dovolj, nisem dobila mleka (najverjetneje zaradi prevelike izčrpanosti organizma), zato je deklica četrti dan, ko bi morala nekoliko pridobiti na teži, nekaj gramov izgubila, pa še zlatenična je postala. Tako so jo odpeljali »na sončenje«, hranili pa z adaptiranim mlekom. Ne glede na to, da sva bila z možem presrečna, saj sva postala mama in oče zdravi in prečudoviti deklici, mi je bilo zelo težko: hude bolečine zaradi dveh operacij, izjemna telesna šibkost zaradi anemičnosti, občutek nezmožnosti poskrbeti za lastno hčerko, mleka ni in ni bilo, pa še porodna travma je prihajala za mano. Kot mama sem se počutila popolnoma poraženo (nisem je mogla roditi, pa še dojenje nama ne gre), kot ženska pa nemočno, ogoljufano in na nek čuden način zlorabljeno. Krivično bi bilo kriviti porodnišnico in vse osebje zmetati v en koš, saj je bilo med njimi veliko toplih in spoštljivih ljudi, toda žal so tudi ti bili del hladnega in medicinsko varnega bolnišničnega sistema, ki v tako občutljivem obdobju, kot je porod in poporodno obdobje nikakor ni okolje, ki bi ženski pomagalo stopiti v stik z lastnimi telesnimi in psihičnimi močmi. In kaj sem pogrešala? Resnično in ne le navidezno spoštovanje mojih odločitev in prepričanj, predvsem pa spoštovanje mojih občutkov. Občutek zlorabljenosti izvira predvsem iz nerazumevanja za mojo bolečino, ki pač ni bila v skladu s CTG zapisi, ki so bili za porodnišnično osebje edini kazalec »prave« bolečine, vse ostalo pa je bila po njihovem mnenju moja »preobčutljivost«. Gotovo bi mi pri sprostitvi pomagal tudi kakšen topel stisk dlani porodniškega osebja (čeprav sem ob sebi imela moža) in občutek, da jim je v resnici mar zame, ne pa da sem samo še ena pacientka. Saj vem, medicinska objektivnost tega ne dopušča, toda resnično ne razumem, zakaj bi se babici, porodničarju ali ostalemu osebju oslabila racionalna presoja in njihova strokovnost, če bi za porodnice skrbeli empatično in ljubeče, ne pa le »strokovno hladno«. Vem, da večina Slovenk zagovarja porod v porodnišnici pred porodom doma ali v porodnem centru ne zaradi večje topline osebja v porodnišnicah (ki ga roko na srce zagotovo pogreša vsaka ženska), temveč zaradi varnosti, češ, kaj pa če bo šlo kaj narobe, toda sama se v porodnišnici kljub vsem medicinskim aparatom in zdravnikom enostavno nisem počutila varno. Še manj pa sproščeno. In glede na to, da je sproščenost bistveni element poroda in poporodnega obdobja, upam, da mi bo uspelo drugega otroka roditi v kakšnem porodnem centru čez mejo. Kaj pa strokovnost, morda porečete! No, morda vas bo razplet moje porodne zgodbe prepričal, da so babice in porodničarji, ki vodijo naravni porod, veliko večji porodni strokovnjaki kot porodnišnice. Vsaj slovenske.

Ker mi moja porodna zgodba nikakor ni dala miru in se nisem mogla sprijazniti z medicinsko razlago med vrsticami, da sem si za vse zaplete v resnici kriva sama, ker »sem se šla naravnega poroda, očitno pa ne zmorem prenesti niti pravih popadkov«, sem za mnenje zaprosila svetovno znanega porodničarja, bivšega direktorja Oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) in avtorja uspešnice Moj porodni načrt dr. Marsdena Wagnerja. »Nič ni narobe z vašim telesom in tudi vaš bolečinski prag ni prenizek. Vaš občutek, da otrok zadeva ob zid, je bil resničen, saj je zelo očitno bila deklica v occiput posterior položaju - ki ga spremlja počasnejše spuščanje otroka in veliko hujša bolečina kot pri normalnem porodu -, kar bi izkušeno porodniško osebje lahko ugotovilo z vaginalnim pregledom. Če ne bi vse pozornosti namenjalo CTG zapisom.«, so bile Wagnerjeve besede, ki so mi povrnile psihično celost, ki sem jo tekom poroda izgubila. Nisem preobčutljiva in tudi moj porodni načrt ni kriv, da se je moj porod razpletel tako, kot se je! Kriv je slovenski sistem porodništva, ki še vedno vzgaja po stari in znanstveno dokazano preživeti (in napačni!) porodniški šoli. Posledice pa potem trpimo me ženske in naši otroci. Na Danskem so pred kratkim imeli celo delavnico na to temo occiput posterior, kjer so se babice lahko naučile, kako s posebnim prijemom obrniti otroka, ki je v takšnem položaju. Ali katera slovenska babica to ve? Ali morda porodničar? Sumim, da bi jih težko našli za prste na eni roki, saj na primer porodničar, ki je bil prisoten zadnje ure mojega poroda in pri carskem rezu sploh ne ve, kdo je Ina May Gaskin ali dr. Marsden Wagner, čeprav sta svetovno priznana porodna strokovnjaka. Od strokovnjakov pričakujemo strokovnost in sumim, da so slovenski porodni strokovnjaki kvazistrokovnjaki. Seveda so med njimi tudi takšni, ki vidijo za slovensko ograjo, toda kaj ko jih slovenski zdravstveni sistem hitro označi za newageovske čudake, ki zagovarjajo nek hipijevski naravni porod, ki mamo in otroka spravlja v hudo nevarnost. Žal slovenska medicina ne vidi, da je zelo nevarno – tako za mamo kot otroka -, če je porod preveč medikaliziran in tretiran kot le še en medicinski poseg.

Moj prvi porod mi je podaril prečudovito deklico, s katero sva se že v nosečnosti izjemno povezali in zaljubili, toda hkrati mi je nekaj vzel: zaupanje v lastne občutke in lastno telo. Zavedam se, da bo potrebno kar nekaj dela na sebi, da se bo zacelila ta psihična rana. Ko pišem te zadnje stavke, držim v naročju svojo 3-mesečno nagajivko z laski, ki se ji na soncu zlato zasvetijo, in sem presrečna, da sem ji lahko mama, toda še vedno ne morem zamahniti z roko in reči: »Saj danes ni več pomembno, kakšen je bil porod, samo da sva obe zdravi.« Meni je pomembno!